Plošča / Carl Craig: Fabric 25

Če se izdelki Carla Craiga zadnje čase slišijo kot elektronski salonski džez ali kot obupno zaprašene izkopanine, je njegov miks, s katerim je podaljšal all star seznam londonskega Fabrica, vsekakor vreden prisluha. Če ne zaradi drugega, pa zato, ker gre za eksces, ki ga ne bi pričakovali od praviloma zadržanega veterana detroitskega tehna, ki se je vpisal v anale miksologije z davnim prispevkom za serijo DJ Kicks.

Kdor se še spomni, kako čudaške je zlagal Craig pred desetimi leti, bo sila presenečen nad sicer na fino zmiksano, a zdaleč ne tako pestro slogovno mešanico, ki se giblje med housom in tehnom, še bolj pa nad vokali, ki jih tokrat ne prispeva le vinil, temveč tudi Craig osebno, ki na ploščku vriska, rezgeta in semtertja spusti kak kick tudi iz svoje ritem mašine. Se je mož najedel disko tabletk, mu - "Let's fuck for an eternity!" - manjka posteljne akcije, je posnetek dejansko nastal v klubu, kjer je Craig fleširal z drugimi flešerji? Sploh ne, saj je plošček, katerega je spočetka hotel narediti v praznem klubu Fabric, zmiksal kar v domačem studiu. Sam sebi v največjo inspiracijo in rajc? Čeprav tržišče ravno ne prekipeva od house miksov, kjer se ne bi slinili popevkarji, gre žal prej za kurioziteto kot za posladek. Yeah.

+ + +