Plošča / Elektrobuda: Sveti zvuk

Hecno naključje, med recenzentskim materialom sta se istočasno znašla trdoerotični devede z naslovom Sabrina in sveti sok ter cede, ki sliši na ime Sveti zvuk, se pravi Sveti zvok. Prvega je režiral legendarni bosansko hercegovski žrebec Backey Jakić, drugega pa so spesnili Elektrobuda, v približek superskupine organiziran kader, ki mu po združevanju dela v Majkah, Kojotih in delno tudi v Belfast Foodu niso zavdali droge, alkohol ali solistična kariera.

O svetosti Jakićevega soka bomo razpredali kdaj drugič, tisto, kar je sveto na izdelku z elektriko posiljenega božanstva, pa je želja po brezkompromisnem ustvarjanju glasbe, ki v prvi vrsti navdušuje člane zasedbe. Odgovor na vprašanje, v katerem grmu tiči Buda in ali je po zaslugi dvanajstih skladb - ter naravnost (osnovno)šolske reciklaže Pankrtov in njihove Totalne revolucije - pot v nirvano kaj krajša, prepuščam svobodni interpretaciji vsakega poslušalca posebej. Tisto, kar se mi zdi na ploščku res omembe vredno, je pesem z naslovom Prsten, fina, južnjaško kantrijaška zadeva, ki daje slutiti, da prisilno poduhovljeni kvartet zmore kaj več od dileme, ali postati novi En Face ali morda light inačica Partibrejkersov. Jebiga, ni vse sveto, kar se sveti.

+ + +