Plošča / Rammstein: Rosenrot

Za železno zaveso zasnovani in v ognju tihe ameriške okupacije Evrope rojeni nemški gromovniki, ki že trinajsto leto vehementno sesuvajo monopol angleščine kot neuradno zapovedanega esperanta v popularni glasbi, so bili lani, po briljantnem in naravnost eksemplaričnem ljubljanskem koncertu, med drugim deležni primerjav v slogu: Rammstein so Laibach za otroke, Laibach pa Rammstein za odrasle. Mislim, da je resnica drugačna.

Rammstein so evolucijska stopnja, ki je Laibachu zaradi različnih socialno geografskih dejavnikov in omejitev ni uspelo doseči. Industrijsko gledano so Rammstein mobilni telefon s fotoaparatom, medtem ko so Laibach ostali na razvojni stopnji bakelitnega stacionarca. Okej, pustimo filozofijo in se raje posvetimo glasbeni komponenti te konceptualno oblikovane umetnine, ki umetelno nadaljuje tradicijo tevtonske metalurgije za široko rabo, z likovno opremo pa daje zadoščenje tistim fetišistom, ki moramo nosilce zvoka tudi otipati, pregledati in prelistati, ne zgolj pretočiti s spleta.

Rosenrot, peti studijski album, ki je veseli december lanskega leta oplemenitil s frankensteinovsko scenografijo, na srečo ne prinaša nič prisilno novega, a kljub temu veliko eksperimentiranja s kakovostnimi vsebinami znotraj jasno začrtanih parametrov. Kar je razumljivo, saj so Rammstein eden tistih velikih bendov, ki jih mora konkurenca za vsako ceno posnemati, oni pa lahko posnemajo zgolj sami sebe. Enajst razgibanih in trdo podloženih skladb poleg viharnih romantičnih obzorij tokrat zaznamuje tudi za odtenek izrazitejši socialni angažma (Benzin, Mann Gegen Mann, Zerstoeren, Feuer Und Wasser), iskalce presežnih vrednosti pa bo nedvomno pocrkljala fuzija mariachijevske godbe in trde industriale v pesmi Te Quiero Puta! ter gostovanje Sharleen Spiteri, vokalistke in kitaristke škotske zasedbe Texas, v izjemnem komadu Stirb Nicht Vor Mir/Dont't Die Before I Do. Čisti triumf kontinuitete.

+ + + + +