Plošča / Ethnic Heritage Ensemble: Hot'n'heavy (Live At The Ascension Loft)

Se ustvarjanje godbe in njeno napol javno igranje spet umikata v kletna in podstrešna stanovanja, v lofte, ki so vse - stanovanje, studio, vadbeni in koncertni prostor? Pravzaprav se tam nikdar ni nehalo dogajati. Danes se v času cenejše in dostopnejše tehnologije toliko bolj. Toda časi - tule je govor o Chicagu, lahko pa bi bil tudi o Ljubljani - glasbenike na kreativnem obrobju spet silijo v igranje "podstrešne godbe", ki je, mimogrede, v sedemdesetih dala in preizkusila sijajno generacijo novojazzovskih glasbenikov. Tedanjih Newyorčanov se je celo prijel naziv loft scena.

Res, razmere "na glasbenem trgu" so ubijalske. Toda to še ne pomeni, da obrobneži ne dajejo godb, polnih življenjskih sokov. Tolkalec Kahil El'Zabar je dolgoletni vodja spreminjajoče se chicaške zasedbe Ethnic Heritage Ensemble. Izrasel je iz šole odmevnega AACM-ja, Združenja za napredek kreativnih glasbenikov, ki ga je desetletje in pol gnal pianist Muhal Richard Abrams, njegovo ime, estetiko, ideologijo in politična sporočila pa je v svet zares ponesel The Art Ensemble of Chicago. S svojimi poganjki ta glasbeniška gilda še danes širi obzorja številnim glasbenikom. AACM v Chicagu nikdar ni bil zares razpuščen, seznam njegovih članov in sopotnikov pa je impozanten. Danes je Zabar že mentor mlajšim. Ko je kot dvajsetletnik pred 25 leti osnoval skupino z dvema pihalcema, se je začela njegova pisana pot adepta in razširjevalca glasbenih idej. Ob EHE-ju je ustanovil še Ritual Trio, menjal člane (od Lesterjevega brata Josepha Bowieja do današnjih članov, saksofonista Ernsta Dawkinsa, kitarista Fareeda Haqueja, do mladih nadarjencev, kakršen je trobentar Corey Wilkes). El'Zabar v marsičem ostaja zvest načelom AACM-ja - je izdelovalec in oblikovalec lastnih glasbil (takšni so njegovi doma narejeni gongi, njegovi earth drums, izmojstril je igro na prstnem klavirju kalimba), drži se včasih zadrgnjene (predvsem politično) afrocentrične ideologije, ki pa ima v vztrajanju pri "afriških implikacijah in duhu skupnosti" tudi svoje presežne dobre plati. Ni nikakršen jazzovski ortodoks, marveč vztraja pri "zgodovinski podstati godbe in pri njeni neprestani renovaciji". Njegova godba je bila vedno sestavljenka iz preprostih, a nikakor poenostavljenih ritmičnih podlag in všečnih viž, ki so spodbujale improvizacijsko medigro. Zajemal je iz številnih glasbenih izvorov. V tej maniri zlaga in snuje godbo, ki ima zanj vedno povsem konkretno družbeno uporabno vrednost. Zanima ga, "v kolikšni meri je življenjski slog - vez med glasbenikom in skupnostjo - sposoben redefiniranja uporabnosti godbe danes in za naprej". Hot'N'Heavy je takšen album, vanj se vrine marsikaj iz pozabljene širše jazzovske dediščine in sedanjosti. Paše njegov ležeren in umirjen ton.

+ + + +