Plošča / Nu:Tone: Back of Beyond

Dve leti po izidu prvenca Brave Nu World, ko je Nu:Tone (alias Dan Gresham, eno boljših grl iz Hospitalove konjušnice) prišel v sfero velikih producentov in DJ-jev mehkobnega vala drum and bassa, se fant iz Cambridgea vrača z ducatom novih popevk. Morda tale uvodni opis zveni plehkobno za album, ki bo v bistvu zbujal precej veselja tako naključnim poslušalcem kot tudi partizanom, ki jim noge kar same zacepetajo ob pristni in čisti formi hitrega soul liquida in ki konceptualno in zvokovno sledi trendom, še (naj)bolj pa sebi ter je zaradi vsega opisanega prefinjen zadetek poletja. Plošča je celo izšla v obdobju, ko med albumi nima pretirane konkurence (če sploh v svojem podžaru) in je bila zelo zaželena med DJ-ji, tako da to le še podaljšuje pozitiven vtis, ki se ustvari skozi poslušanja. Prijetnost ja, ugajanje tudi, vseeno pa nekaj manjka, ni popolnoma zasičeno in navkljub odlični produkciji pušča vsaj malce nepotešena ušesa. Vendarle pa ta primanjkljaj prej lahko pripišemo sami omejenosti liquida oziroma njemu pripadajočega zvokovja, ki se - na pričujoči plošči - razteza med globokim dub basom v Say Hello, Wave Goodbye (ki jo je naredil z mlajšim bratom Logisticsom) in popevko System, v kateri poje Nathalie Williams, Nu:Toneova vokalna muza. Slednja pesem je nekje na sledi Strange Encounter ter Seven Years iz leta 2005 (obe je odpela Williamsova), resnici na ljubo pa je bilo vmes v drum and bass svet na vinile urezanega toliko sorodnega materiala, da slednja ne izstopa toliko, kot sta dve poprejšnji, pa čeprav se o njej še največ govori. Na plošči je sicer kar nekaj komadov, ki so se pomladi, v minevajoči kluberski sezoni, vrteli na otoških masovkah kot Missing Link, Beliefs in Beatnik izmed skupno 13 komadov s tipično anglikansko pošlihtanim in liquidaško čistunskim zvokom kot skupnim imenovalcem Back Of Beyond. Med bolj zanimivimi, ki ne sedejo nujno za otožno poletno deževje, ampak lahko dvignejo počutje, so What's Your Leisure z gostom Talcem, s katerim sta ustvarila bolj hospitalovski zvok od London Electricity. In v takih trenutkih se kaže Nu:Toneova solidna produkcija, s katero skozi album vseeno potrdi dvig kakovosti končnega izdelka; kar je nuja v času, ko se milijoni mladičev na svetu vsak dan učijo novih fines računalniško producirane glasbe (s kakim inštrumentom ali vokalom gor ali dol) in ko se iz sezone v novo slišno dvigajo standardi digital(iziran)ih izdelkov, ki prek internetnih valov pričofotajo na naša namizja. Take me back (v kateri nastopa še en član cambriške naveze, Commix) ali Beatnik, ki predstavlja dva izmed boljših kosov mesa, sta zgolj nadaljnja drobca niza, ki ga bo Nu:Tone po tej posrečeni postaji nizal naprej, med vinilnimi izdajami, ki bodo sledile ... Pri sodobnih izvajalcih včasih pogrešamo koncept, toda kdo bi se moril še s tem v dobi glasbene hiperprodukcije, računalniških glasbil in virtualne komunikacije? Pretočno.

+ + + +