Politika ne/prepoznavnosti

Evropa majhnih razlik

V nedavno ponovno izjemno napihnjenem sporu med Slovenijo in Hrvaško smo neštetokrat in v različnih oblikah slišali eno samo geslo in stavek: Mi (Slovenci) smo civilizirani in evropeizirani, ravnamo po pravilih, Oni (Hrvati) pa ravnajo po divjih in balkanskih običajih. Mi imamo pravico, Oni nam jo jemljejo... Evropi in Njim je treba pokazati, da Mi znamo spoštovati pravila civiliziranega ravnanja. Dejstvo, da je bil Janša takoj in neskrupulozno pripravljen porabiti t.i. balkanska pravila za slovensko rabo, kaže na konstruiranost in praktično uporabnost tovrstne evropske in 'civilizirane' identitete. Nato se je za trenutek zazdelo, da je tudi na notranjepolitični sceni nastal razcep med umirjenimi, evropskimi, tistimi, ki spoštujejo pravila in onimi, ki se nagibajo k radikalizmu in nestrpnosti, ki je tako zaznamoval neko novo delitev na slovenski notranjepolitični sceni. In hkrati je predsednik države kot nalašč sklical razpravo o prihodnosti Slovenije, ki se je (kot je v domačih logih v navadi) spet osredotočila na vprašanje kdo smo in kako se bomo (zdaj ko smo v EU in v Natu) udejstvovali v mednarodni areni, da bomo 'prepoznavni', kako bomo torej 'kazali' identiteto, da nas ne bodo 'narobe prepoznali'.

Travmatiziranost slovenskih politikov in nekaterih osrednjih medijskih komentatorjev s 'prepoznavnostjo' in travmatiziranje celotne javnosti s to temo, ne bi bila le zanimiva raziskovalna tema. Predvsem je to tema, ki blokira ne le kakršne koli resne razprave o 'prihodnosti' od t.i. osamosvojitve dalje, temveč tudi reševanje pomembnih tekočih problemov, med katere sodi tudi ureditev odnosov s Hrvaško. Prepoznavnost (SSKJ), namreč pomeni, "ugotoviti, da je nekdo isti, kot se misli, pri ponovnem srečanju ugotoviti, da je nekdo isti, kot se misli" (denimo, prepoznati maskiranega, ali nekoga, ki se je zelo spremenil, postaral, pomladil itd., ali prepoznati samega sebe v zrcalu). Skratka, "prepoznati" pomeni ponovno ugotoviti identiteto nekoga, ki ga pravzaprav poznamo, že vemo, kdo je, oziroma smo ga (že) srečali, ali smo celo mi sami. Pri 'prepoznavnosti' gre torej za ugotavljanje in potrjevanje neke kolektivne 'identitete', avtentičnosti, ki je dana, tako rekoč naravna, le identificirati jo je treba.

Konflikt s Hrvaško pa je ponovno pokazal razcep v tej avtentičnosti, željo "biti Evropski" a hkrati pobegniti temu videzu tesnih civilizacijskih norm, ki jih slovenski politiki tako radi poudarjajo za vsakodnevno rabo. Evropa in eropskost sta tu zato zmeraj za dve rabi: kot je zapisal hrvaški esejist B. Buden v svoji analizi hrvaških identitetnih debat, potem ko je povzel Krležo, na eni strani je Evropa kurba, prodana dama, ki ji ne gre zaupati (ta odnos do Erope smo pri nas videli že pri Ruplu, ko je proti Evropi navijal za Nato, zdaj pa - glede spora s Hrvaško - pri Janši: Evropa nam ne bo pomagala nič, saj ste videli, le izrazili so obžalovanje). Na drugi strani pa prestavlja nenehno priročno sredstvo razlikovanja od 'Balkana' (Evropa je to, k čemur Mi, kristjani pravzaprav 'avtentično' spadamo, le dokazati še moramo). 'Tragična' umestitev med Evropo in Balkan je tudi nenehen refren hrvaških politikov, pri čemer, tako kot pri Sloveniji, velja, da Evropa in 'svet' njihove države in ljudstva nista 'prepoznala' v pravi luči, da je njihovo priznanje 'napačno prepoznanje' in od tod produkcija nenehne užaljenosti, prizadetosti in nenehna težnja po politiki priznavanja na strani večine akterjev.

In ker je prav to ugotavljanje in potrjevanje 'identitete', ta žargon pravšnjosti, nenehno v ozadju razprav med Hrvaško, Slovenijo in Evropo, je jasno, da se Slovenija in Hrvaška ne moreta sporazumeti, čeprav (ali prav zato ker) govorita ta isti jezik. Vsaka debata s sosedami in vsako pisanje ali govorjenje o Sloveniji in o njeni 'prepoznavnosti' ter 'zunanjepolitični usmeritvi' najprej pokaže poskus ideološke umestitve znotraj 'civiliziranega sveta', katerega glavni namen je boj proti zlu, ki prihaja s strani t.i. neciviliziranih. Slovenski politiki se v tem obnašajo podobno kot G.W.Bush, ki je iz 11. septembra naredil notranjepolitični problem in ki govori le še jezik krščanskih fundamentalistov, oni pa ga vidijo kot od boga poslanega predsednika, ki bo prispeval k uvedbi pravičnega tisočletnega krščanskega kraljestva na zemlji. Produkcija strahu pred 'Balkanom' in pro/antievrospski sentiment ter vsakodnevni rasizem na strani visokih politikov, ki uporabljajo besedo 'balkanskost' na vsakem koraku, da bi postavili razliko med civilizirano Slovenijo in preostankom bivše Jugoslavije, je osnovni razlog za nemoč kakršne koli resne politične razprave. Dokler se politiki ne bodo resno lotili tega problema pri sebi, smo državljani v nenehni nevarnosti, da nas bodo vodili v različne pustolovščine.

Prav zato vsak, še tako majhen spor med slovenskimi in hrvaškimi politiki pokaže, kako neznansko podobni državi sta pravzaprav Slovenija in Hrvaška glede ravnanje večine njunih vodilnih politikov. Psihološko umerjeni analitiki mednarodnih odnosov bi obe najbrž uvrstili v adolescenčno fazo razvoja, v kateri prevladuje samopotrjevanje, iskanje samopodbe, priznanja, identitete, razkazovanje moči, in s tem tudi visoke stopnje konfliktnosti. Prav tukaj pa igra, v tovrstnih igricah na videz nedolžni, v resnici pa izjemno nevarni narcizem majhnih razlik veliko vlogo. Kaj vse lahko proizvede, je najbolje demonstrirala vojna v bivši Jugoslaviji, na primeru spopada med Hrvati in Srbi pa smo lahko videli, kako daleč lahko pripelje.

Prejšnji teden je bila tudi uradno potrjena vest, da je slovita polenovka, riba, za katero so verjeli, da je večna in neuničljiva, postala ogrožena vrsta. Kar z drugimi besedami pomeni, da so jo Evropejci tako rekoč izlovili. Radikalna omejitev oziroma prepoved lova je edina rešitev, če naj se vrsta ohrani. Ta, na videz obrobna novička, ki se pojavi ob drugih kot novica iz 'drugega sveta', ki se nas pravzaprav ne tiče, bi lahko, če bi jo zmogli misliti brez zgornjega konteksta politik prepoznavanja, postavila že pregovorno brezkompromisno in popolnoma zideologizirano slovensko-hrvaško razpravo o 'pravici do kosa morja' v popolnoma drugo luč. V tednih velikih razprav o gospodarskem pasu, o tem, kdo bo morje urejal, upravljal, ščitil in kdo ne, je resnico o situaciji, potem ko smo slišali vse mogoče eksperte, ki so modrovali o takšnih ali drugačnih pravicah, civiliziranosti, evropskosti, scenarijih in zavezništvih, izrekel edinole ekolog Anton Komat: gre samo za to, kdo bo izkoristil že tako izropano jadransko morje.