Kulturna raznolikost

Pojem, s katerim si bogati tešijo slabo vest

Pred kratkim sem se vrnila s srečanja v britanskem Birminghamu, kjer smo se zbrali gledališki producenti, menedžerji, umetniki in kar je še takšnega. Srečanje je potekalo pod geslom kulturne raznolikosti, ki je ena od osrednjih tem umetniškega ustvarjanja v Evropi, saj se podoba evropskih mest radikalno spreminja. V Birminghamu denimo nas le še preostanki stare arhitekture opominjajo, kje približno smo, sicer pa je množica ljudi, ki se vali po mestnem središču, zares raznolika. Tam domujejo tudi priseljenci iz Afrike, Indije, Pakistana, Bangladeša, s Karibov in njihovi potomci, veliko žensk je radikalno ali delno zakritih, koža na rokah prekrita s čudovitimi tatuji. Etnične manjšine sestavljajo 30 odstotkov prebivalstva, čeprav britansko povprečje le za kanček presega 9 odstotkov. Mestni svet vsako leto izbere župana, ki postane predsednik mestnega sveta, pridobi naziv "Lord Mayor" in ni politična figura, se pravi predstavnik stranke, temveč predstavnik prebivalcev Birminghama. Trenutno ima ta naziv in položaj Mahmood Hussain, leta 1952 rojen v Pakistanu, ki se je v 90. letih zaposlil pri mestnem javnem prometu, vozil avtobus, potem pa se uveljavil kot borec za pravice etničnih manjšin. Središče Birminghama je posejano z novimi stavbami, dosežki sodobne arhitekture, ki bi lahko stale kjerkoli, v New Yorku ali v Singapurju, vse po vrsti pa so glomazna nakupovalna središča. Po mestnih ulicah se dobesedno tare nakupovalcev, ki šepajo pod težo vrečk z napisi in slogani najrazličnejših blagovnih znamk. Birmingham si utrjuje imidž nakupovalnega središča celotne regije. Kupovanje se tam tako kot v Ljubljani ne seli na periferijo, ampak je zasajeno v samo srce mesta.

Birmingham je približno trikrat večji od Ljubljane, njegova kulturna infrastruktura pa kar dobra. Pred kratkim je kandidiral za eno od prihodnjih kulturnih prestolnic Evrope, ki se bodo poslej menda vedno pojavljale v parih, ena v stari članici in ena v novi članici Evropske unije. Premagal ga je Liverpool, obrekljivci pa so trdili, da zato, ker je žena Tonyja Blaira iz Liverpoola in za svoj rojstni kraj zlobira marsikaj. V Birminghamu najdemo kar nekaj navdušujočih kulturnih institucij. Med te sodi The Custard Factory, mestna četrt, kjer so še pred stoletjem v različnih tovarniških poslopjih besno izdelovali jajčno kremo, zaposlenih je bilo več kot tisoč ljudi. Ko je šla v 80. letih proizvodnja po gobe, so se odločili, da opuščena tovarniška poslopja spremenijo v umetniško četrt, kjer se ustvarjalci posvečajo novim umetniškim smerem in novim medijem. Birmingham ima precej uveljavljenih kulturnih centrov in repertoarnih gledališč, poleg tega tudi The Drum, prvi evropski center za promocijo afriške, azijske in karibske umetnosti v Evropi. Zanimivo je, da je skoraj v vsakem evropskem mestu, ki ga obiščem, mestna zavest o pomenu umetnosti, predvsem o pomenu sodobnih umetniških praks in povezovanju umetnosti z novimi mediji, zelo visoka, zato so investicije mest v preoblikovanje opuščenih poslopij v kulturna središča ali vadbene prostore nekaj povsem običajnega. V tem smislu se v Ljubljani res ne moremo prav nič postavljati, saj je politična volja v te smeri očitno šibka in predvsem počasna.

Na enem izmed pogovorov o tako popularni kulturni raznolikosti v umetnosti, o prepletanju evropskih, azijskih, afriških kulturnih in drugih vplivov in pobud, je bila zanimiva predvsem intervencija režiserja Keitha Khana, soustanovitelja gledališke skupine "motiroti" in očitno uveljavljenega umetnika, saj so mu zaupali slovesnost ob odprtju londonskega poslopja Millennium Dome, režiral je tudi slovesnosti za Commonwealth Games 2002 in podobno. Khan je bil kratek in jedrnat. Rekel, je da se vse to politično korektno besedičenje o kulturni raznolikosti prav lepo sliši, v resnici pa je tako, da se etnične manjšine v Veliki Britaniji vsak dan spoprijemajo z grozljivim, naraščajočim rasizmom. Po njegovem mnenju kulturna raznolikost ni nič drugega kot skovanka, ki so si jo izmislili bogati, da bi malo potolažili svojo izkoriščevalsko slabo vest.

Očitno je, da je diskriminacija ena od značilnosti sodobne Evrope, zaradi katere postane vprašljiv ves načelni bla bla o pravičnosti in enakih možnostih. Diskriminacija po veri, spolu, rasni, narodni pripadnosti in kar je še takšnega. Čeprav v ustavah piše drugače, so ljudje vsak dan izpostavljeni najrazličnejšim, celo usodnim krivicam. Tako je tudi pri nas. Čeprav na majhnem ozemlju sredi Evrope skupaj živimo ljudje, ki smo si po tradiciji, veri, kulturnih navadah bliže kot Pakistanci in Britanci, je po svoje še teže. Še teže pa zato, ker državljani pač pričakujejo, da se pripadniki različnih manjšin in drugih narodov in narodnosti v Sloveniji le tako dobro poznamo, da kakšnih večjih nesoglasij zaradi kulturne različnosti med nami pač ne more biti in si vsak državljan lahko ustvari neko človeško, spodobno življenje, ne glede na to, od kod prihaja ali od kod so njegovi starši. Površina te naše slovenske torte je na videz prav krasna, demokratična, evropska, njena resnična vsebina pa je gnila. V našem političnem prostoru slišimo celo tako degutantne izjave, kot je bila tista iz parlamenta, da bodo izbrisani odžirali denar za malico slovenskih dijakov in vajencev. Fuj!

Da, prav je, da Evropa v prizadevanjih za integracijo različnih kultur operira tudi s pojmom kulturne raznolikosti. Vendar ta pojem za zdaj resnično živi le v umetnosti. Sožitje in medsebojno oplajanje kultur je tako v resnici le stvar fikcije.