Na pogrošni strani Alp

Tatjana Plahuta, avtorica Setvenega koledarja 2004

Lanski november je bil zelo grd november. Čisto pravi november. Bila je premražena in sama z mislimi, ki so se zaradi priprav na izpit iz slovenske zgodovine med 16. in 18. stoletjem vile v še posebej morbidna sosledja. "Turki, kolikokrat so vpadli, kam so vpadli, katere vasi so razdejali, koliko žensk so pokradli, koliko hiš so požgali, take reči." Depresija. Na vrata je trkal veseli december, grozili so novoletni prazniki, ona pa popolnoma brez keša. Niti za kurjavo ga ni bilo. Bolj kot na Turke je mislila na darila. Na izdelke, ki jih ljudje serijsko kupujejo v predpraznični mrzlici. Na izdelke, ki bi se jih dalo prodajati na sejemskih štantih in z njimi po možnosti tudi kaj zaslužiti. Razmišljala je o lončenih izdelkih, svečah, pleteninah in podobnem kičeraju, ki vsak konec leta pod umetelno obrtniškimi oznakami skupaj s koktajlom vonjev po mešanem mesu na žaru in ogabno zaslajenem kuhanem vinu preplavi ljubljanske ulice. Že, ampak s tovrstno kramo bo težko plačati sobo in stornirati dolgove. Potrebovala bi nekaj prodornejšega, nekaj, kar bi na stojnici brezpogojno plenilo poglede mimoidočih. "Res je, če bi hotela samo zaslužiti, bi šla pač delat. Hotela sem ustvariti nekaj, kar bi bilo všeč tudi meni. Trmasto sem vztrajala, da bom združila prijetno s koristnim."

Turki so se medtem množili, njihovi osvajalni pohodi so pridobivali epske razsežnosti, Slovence z njihovo takratno zgodovino vred pa bi človek lažje nosil kot prebiral. Kriza. Ki se je zaradi osamljenosti in mraza stopnjevala iz ure v uro. Dokler ni eksplodirala.

Vstala je in odšla v bližnjo trafiko, kjer je nabrala kup pornografskih revij in jih položila na knjige o lepotah Slovenije. "Drugače rišem zelo malo, skoraj nič. Na začetku se mi še sanjalo ni, kako mi bo stvar uspela. Imela sem veliko načrtov v smislu konceptualne podobe projekta, potem pa sem spoznala, da želje presegajo moje zmožnosti. Vse velike zamisli sem zreducirala na golo bistvo." Kombinacija je že na prvi pogled učinkovala zmagovito. Slovenski kraji in običaji, slovenske turistične znamenitosti, slovenska flora in favna v vlogi orgiastičnega poligona za razvratne igre orkestra postavnih dedcev z velikimi kurci ter dolgolasih babnic bujnih joškov in lačnih odprtin. Konceptualni etno hardcore. Žarek svetlobe v tunelu slovenske seriozno duhamorne naive.

Porn Art

"Res sem se pripravljala na ta izpit in ful mi ni šlo nikamor. Nepričakovan navdih je prinesel olajšanje. Bila sem sredi precej hude osebne situacije in samota me je ubijala. Precej sem razmišljala o seksu, ampak ne toliko, kot razmišljam, ko ni krize. Takrat stvari lepše stečejo. Če bi imela med procesom ustvarjanja urejeno spolno življenje, bi koledar izgledal še bolje, haha," pripoveduje Tatjana Plahuta, 25-letna študentka ruščine in zgodovine, o okoliščinah, ki so botrovale Setvenemu koledarju za leto 2004, trenutno najbolj izvirnemu in najbolj seksi koledarju na domačem trgu. Jep, ko je treba študirati, človek v sebi odkrije marsikateri skriti talent, ki drugače zlepa ne bi izplaval na površje.

Na januarski strani zagret parček z onegavljenjem na saneh preizkuša trdoto ledene ploskve, ki prekriva Blejsko jezero. Februarja pohotni kurent na Ptujskem polju od zadaj penetrira v temnolaso mladenko z dolgo batino v roki. Blondinki, ki marca v kraškem podzemlju oralno zadovoljuje speleološkega spremljevalca, človeška ribica grizlja ščegetavček, bjondina kolegica pa se medtem nasaja na enega od stalagmitov. Aprila se dva Belokranjca guzita v praproti in čakata, da vskoči še Zeleni Jurij. Maja sledi revolucionarno flodranje v Bazi 20, ki ga medved nekam nejeverno opazuje z varne razdalje. Junija soške postrvi preskakujejo par, ki brusi na razmajani brvi. Julija planinec ob vznožju Aljaževega stolpa analno obdeluje planinko. Avgust mineva v znamenju številke 69 na sečoveljskih solinah. Septembra prekmurske štorklje svetijo lezbijkama, ki v zrelem žitu raziskujeta ženstvene globine. Oktobra pride na vrsto Maribor in fuk v objemu najstarejše trte. Novembra dva kerlca sredi Železnikov hkrati rineta v eno mladenko. Decembra pa je veselo na Robbovem vodnjaku. Umetnostni kritiki bi bržčas zapisali, da gre za poklon pokrajini, rodovitni pokrajini, ki osvobaja telo in navdaja z željo po združitvi v eno v ekstatičnem ponotranjenju te lepote. In zakaj ravno nadgradnja s pornografskimi sredstvi? "Zato, ker ne znam risati, in če nekdo, ki ne zna risati, riše pokrajine, ne bo to nikogar zanimalo. Zato sem panorame, ki so suhoparne, tudi če znaš risati, nadgradila z nečim živim, žanrskim, kar je atraktivno, tudi ko ni popolno. Ma, malo sem hotela provocirati. S čim naj bolj kot s seksom?" se nasmehne Tatjana, ki prihaja z vipavskega konca, "iz kmečko krščanskega okolja". Pred realizacijo Setvenega koledarja se je umetniško udejstvovala s priložnostnim restavriranjem fresk po cerkvah. Koledarske risbe, ki so v izvirniku precej majhne in zrisane na karton, so nastajale s tehniko mešanja oljnih barv s pigmenti za retušo fresk. "Restavrirala sem res bolj občasno, večinoma so me porabili za zidarska dela. Tudi drugače me nikoli ne prime, da bi začela kar risati. Koledar je bil izjema. Nakupila sem porno revije, ki so bile takrat po kioskih, in se lotila. V štirinajstih dneh sem ga zrisala tri četrtine, nato pa sem ga še pol leta zlagoma dodelovala. Ko sem izgubila začetni zagon, se je stvar malce vlekla. Kljub vsemu sem bila trdno odločena, da zamisel izpeljem do konca."

Torej porniči vendarle navdihujejo in navdušujejo oba spola enako in ne zgolj moških, kot trdi feministična frakcija slovenskih intelektualk. "Hm, po mojih izkušnjah ženske navdušujejo še bolj. Porniči me privlačijo, zakaj ne, čeprav jih ne gledam veliko, ker nimam televizije. Ko pa se ponudi prilika, jih gledam. Prav pred kratkim sva s prijateljico, obe samski, gledali nek pornič in si rekli, joj, ne, bolje, da ne nadaljujeva. V porničih ne maram zavlačevanja, še bolj kot na fante pa sem pozorna na punce. Pa saj ti pravim, da ne gledam veliko porničev."

Porn biz

Kako to, da so se geji znašli prav v Beli krajini? "Slučaj. Čeprav se mi zdaj zdi v redu, da so tam. Ma, vse je slučaj, povezan s fotografijami krajev, ki sem jih imela na razpolago. Izbirala sem kolikor toliko razpoznavne lokacije v povezavi z lokalnimi običaji." Že, ampak Železniki... "Gre za manj znan kraj, ki pa slovi po tisti peči mogočne falične oblike, zato bi bilo škoda, če ga ne bi vključila." Tatjana pravi, da ji risanje določenih anatomskih delov ne leži najbolje, še posebej risanje rok in nog. "Ženske v porničih imajo ponavadi seksi čevlje, škornje in podobno, jaz pa tega nisem hotela risati. Želela sem upodobiti gola telesa. Gledala sem se v ogledalu in risala. Za roke, noge in hrbet sem pozirala sama sebi. Evo, ta hrbet na naslovki je moj." Pa tisto spodaj? "Neee, tisto pa ne." Kaj pa fant, se je ustrašil in pobegnil? "Ah, ne, zaradi tega že ne."

Tatjanin koledar je svojo končno podobo ugledal ob pomoči Društva za promocijo žensk v kulturi, premierno pa je bil predstavljen javnosti v okviru Mesta žensk med 6. in 20. oktobrom v galeriji Kapelica. "Vsega je bilo, od kritik do zgražanja," se spominja Tatjana, "toda zdi se mi, da je bilo še največ pohval in navdušenja. Zgražali so se zlasti nekateri študentje in študentke, ki hodijo na Kersnikovo po bone za prehano, da je koledar popolnoma zanič, pa mi je rekla ena sama pridna punčka. Najprej je bila mišljena samo razstava, ki se je potem podaljšala v tržni artikel v obliki koledarja, tiskanega v 600 izvodih, po ceni 2000 SIT za kos." Setveni koledar 2004 je zaenkrat naprodaj v Kapelici, erotičnih butikih Casanova in Red Shop ter v etno galeriji Skrinja, v kratkem pa bo dobil tudi svojo spletno stran www.setvenikoledar.com. Slovenske knjigarne menda niso pokazale posebnega navdušenja nad unikatnim izdelkom. "Pri ValeNovaku ga niso hoteli prodajati, češ da je tu mač. Da je prehud, so menili tudi v Konzorciju. Vseeno se mi zdi, da ni tak, da bi kdo drkal zraven." Hja, kaj pa veš. Domišljija ne pozna meja.

Tatjana meni, da je današnja študentarija glede spolnosti precej zadržana. "Ne govorijo kaj dosti o teh rečeh. Med tistimi, ki so kupili moj koledar, ga recimo nihče ni kupil zase, če me razumeš, marveč za prijatelja, prijateljico in znance. Nerodno jim je priznati, da jih seks in njegove pojavne oblike zanimajo." Sicer pa je Tatjana že za lansko izdajo Mesta žensk snovala nekaj stilistično in žanrsko kompatibilnega. "Na žalost se mi potem ni izšlo. Načrtovala sem panoramo Ljubljane kot mesta žensk, kjer namesto cerkvenih zvonikov v nebo štrlijo umetni tiči."

Med listanjem po Setvenem koledarju, ki že visi pri meni doma in nestrpno čaka na slovo letošnjega leta, sem se kdo ve zakaj spomnil na odlomek iz knjige Sapfin dotik. "Stereotipni pogled na ženske je, da se ne odzivamo na vizualne podobe spolne aktivnosti," piše Pat Califia. "To prepričanje temelji na domnevi, da ženske postavljajo na prvo mesto zvezo, ne seks (kar izhaja iz pojmovanja, da se vroč seks in bližina medsebojno izključujeta). Prav tako kaže na strah pred tem, kaj bi se zgodilo, če bi ženske začele vrednotiti spolni užitek toliko kot družbeno stabilnost ali še bolj. Tako proizvajalci tradicionalne erotike predpostavljajo, da so njihovi porabniki moški. Še bolj čudno je, da nekatere feministke verjamejo, da je eksplicitna erotika le malo ali nič privlačna za ženske že zato, ker so ženske." Torej, čestitke Tatjani in še na mnoge Setvene koledarje.