Film / Delfinova zgodba

proti

Ameriški pacient.

Deček reši ranjenega delfina, ki potem reši dečka. Logično: deček nima očeta. Toda deček, ki nima očeta, na lepem dobi kopico očetov: delfina, pa očeta svoje male muze, pa deda svoje male muze, pa dobrodušnega modreca (Morgan Freeman) in še vojaka, ki se iz Afganistana vrne ranjen. Nenadoma dobi toliko očetov, da se ustrašite, da bo tudi sam postal invalid. Očetov imaš toliko, kolikor jih lahko preneseš, bi rekel Taras Kermauner, toda vsi ti očetje, ki jih dobi deček, so postojdipski, tako da jih zlahka prenese. Če bi bilo treba, bi jih prenesel sto ali pa tisoč. Ali bolje rečeno: za nas bi jih prenesel tisoč. Čemur lahko rečete emocionalno izsiljevanje: glejte, to je deček, ki je tako nesrečen, da potrebuje ljubezen tisočih očetov! Množica očetov je metafora globine njegove bolečine, obenem pa tudi metafora obsedenosti s profitom: za vsakega izgubljenega očeta dobiš pet novih.