Film / Polnoč v Parizu

za

Izgubljena Amerika.

Woody Allen je velik v Franciji - doma, v Ameriki, njegove filme ignorirajo, v Franciji pa jih ljubijo. Franciji zdaj končno dahne: Je t’aime! Toda ne brez ironije: Allen v Franciji najbolj ljubi Ameriko, okej, Američane, ki so živeli v Franciji! Ali bolje rečeno: v Franciji najbolj ljubi ameriške pisatelje, ki so ustvarjali v Franciji, jasno, davno, pred mnogimi leti, v času med obema velikima vojnama, kamor časovni stroj - starinski avto - odpelje nič hudega slutečega Gila (Owen Wilson), h’woodskega scenarista, ki hoče, da bi ga Pariz - podobno kot njegove junake, Hemingwaya, Fitz–geralda in Gertrudo Stein - prelevil v velikega pisatelja. Ko se znajde med njimi, izgleda kot Dorothy v Ozu ali pa kot Alica v čudežni deželi - zbegan, a hipnotiziran. Celo nevroza, ki je tako metala Woodyja Allena, izgine. To je to! Raj. Ne sodobni Pariz, ampak Pariz „izgubljene generacije“. Sodobni Pariz, razpet med oblaki in dežjem, je le nostalgično arheološko najdišče, ki ga turistom razkazuje Carla Bruni, madame Sarkozy. Ciničen film, ki ni za cinike.