Kritika / Chris Cleave: Druga roka

+ + + +

Roke brez prstov

V romanu se na preskok menjata dve pripovedni perspektivi; ena nigerijske odraščajnice, ki nam daje ves čas vedeti, da je z razlogom pobegnila z ladjo iz svoje dežele in za dve leti obtičala v ustanovi za prosilce za azil, in urednice ženskega časopisa, ki jo ravno ponovno srečanje z dekletom spomni neprijetne epizode iz preteklosti, ko so jo nigerijske zastonjske (reklamne) počitnice skoraj stale vse, kar ima, in sta z možem videla več, kot preneseta. Ko je bila načeta njuna vasezaverovanost zahodnjakov, ko sta bila pregnana njun blagi splin in prepričanje, da živita v neproblematičnem in skoraj dolgočasnem svetu. Samo korak stran od varnosti in rutine je področje, ki ga ne poznamo, nočemo poznati in ga ne priznamo. Cleave je, piše, živel v zahodni Afriki in stvari očitno pozna od blizu, tudi zato je njegova z izkušnjo podložena zgodba še malo bolj prepričljiva in pretresljiva.

Obe ženski, Sarah, tako rekoč predstavnica Anglije, Imperija, in Čebelica, reprezentantka sveta v razvoju, posredno žrtev kolonizacije in globalizacije, se usodno in brutalno srečata, nekajkrat, tam in tukaj, v Afriki in Angliji. Ob nedvomnih simpatijah, ženskem prijateljstvu in obojestranski nekajkratni navzkrižni požrtvovalnosti, te je v romanu obilo in ga fertilno obliva s sentimentom, ki kliče po angažmaju, nastopajo manj simpatične figure - razni represivni organi, centri za odstranjevanje tujcev, vojaki. In dva Sarina moška; mož, ki očitno pripravlja gradivo o nigerijskih razmerah in drsi vse bolj v depresijo, in ljubimec z notranjega ministrstva, ki ponotranji toge zakone, ki počez šikanirajo prišleke in nezmotljivo vodijo do izgona, navkljub slabim možnostim preživetja prosilcev za azil po repatriaciji.

Cleave nam je svoje nigerijsko dekle približal skozi zvišano angleščino, skozi njeno prostovoljno civilizacijo in jezikovno maniro „v stilu kraljice“, jo s tem tudi poangležil, čeprav jo je, podobno kot Sarinega sina, ki si nikoli ne sleče Batmanove oprave, opremil z nekaj ironične distance. Čebelica se Zahodu ne čudi, ima pa ves čas težave, kako bi nekatere stvari pojasnila puncam iz svoje vasi, ki bi se jim zdelo vse jako čudno. Kljub ironiji je iz romana jasno razvidno Cleavovo opozorilo, da je en svet za vse, eno sonce za vse, ne glede na kraj rojstva in podobno. Da so v času, ko se je svet skrčil na pol dneva potovanja, vsi naši sosedje in se nas še kako tičejo.