Knjiga / Carlos Maria Dominguez: Hiša iz papirja

+ + + + +

Zgodba o bibliofilih.

Za današnji čas je vsebina obskurna – junaki ne kopičijo denarja, glamourja, podjetij niti ne križarijo po daljnih deželah. Zanje je življenje branje; eden se opravičuje, da ima žal zanj samo štiri ure na dan. Vendar čitanje ni manično gomilanje, pač pa premišljeni izbor tem, ki jih prevzamejo, in med branjem jih opombe že napeljejo na druge knjige, tako da se primeri, da nekdo povsem spontano prebira iz dvajsetih del hkrati. A pravo branje predpostavlja osebno biblioteko, ki pa ni toliko trezor, kot snovanje samega sebe – človek je zgrajen iz prebranih knjig.

Dominguez ne piše eseja kot Manguel v »Knjižnici pomoči«, ampak zgodbo, ki jo pelje po modelu Puškina, pri katerem se Tatjana približa odšedšemu Onjeginu vsaj s čitanjem literature, ki jo je zbiral: sledove svinčnika, klicaje, zareze z nohti … Argentinski pisatelj ne povezuje akterjev s strastjo srca, temveč jih druži z odnosom do knjig. Carlos je prebiral francoske romane 19. st. ob svetlobi sveč na srebrnem svečniku, Delgado se je približal Goetheju tako, da je zraven poslušal Wagnerja … A ta filija se potem ne ustavi: nekdo na policah najprej ni skupaj postavljal knjig avtorjev, ki so bili med seboj sprti, kasneje je najel zidarja, ki mu je njegovo knjižnico zazidal namesto opeke v hišico, na koncu pa je začutil demonsko potrebo, da prebere eno izmed zazidanih del …