Pravi dedki Mrazi

Neverjetno mi se zdi, s kakšnim viškom kompetence prihajajo nasveti v zvezi z reševanjem vprašanj nasilja v družini. Odkar je tema prisotna v medijih, se mnogi, pa tako tudi dotični g. Hrovatin, čutijo poklicane deliti nasvete o tem, kako „potegniti kakšnega otroka iz pekla domačega ognjišča“. Govoriti o nasilju, obsojati ga, umakniti njegove tragične posledice in delovati na ozdravjenju, storiti vse, da se ustvarijo predpostavke, da se to ne dogaja, to vsekakor da. Ampak nekompetentno mešanje v izjemno občutljivo intimo in družbeni pojav pa lahko samo povzroči nepredvidljive posledice za otroka in ga pahne v še večji »pekel« ne le domačega ognjišča, kot ga navaja dotični Hrovatin, ampak tudi tistega družbenega.

Če mi, sodobni gledališčniki vdiramo na ulice, in »zamrznemo«, ko „realni svet“pride k nam, kaj šele reči o javnih delavcih tipa Hrovatin, ki dedka Mraza tišči v „realni svet“ in mu podeljuje terapevtsko nalogo. Nestrokoven terapevt je zadnja stvar, ki je ogroženi osebi potrebna.

Postavljati se v vlogo razsodnika, za nekaj, o čemer nimate niti polovične informacije, duhovičiti in pametovati ter deliti nasvete, pa nakazuje zgolj vašo frustracijo in željo po lastni samopromociji, pri čemer pa vam jaz niti slučajno ne mislim asistirati.

S spoštovanjem,

P.S. V dvorani, kjer se je dogodek odvijal, je pogovoru prisostvovalo več kot 100 sodelavcev in otrok dotične družine, ki so verjamem vsi reagirali tako kot je prav. Otrok je od dedka Mraza odšel z nasmehom na obrazu.