Kritika / Nevarna metoda

za -

Kaj hoče ženska?

Čas, v katerem se je rojevala psihoanaliza, je bil zategnjen, zapet, zadržan, statičen, formalističen, puritanski – in tak je tudi slog Nevarne metode, v kateri David Cronenberg popisuje kostumsko rojevanje psihonalize, ki izgleda kot staromodna Merchantova produkcija Ivoryjeve adaptacije Forsterjevega romana (dejansko Cronenbergova adaptacija Hamptonove dramatizacije Kerrove rekonstrukcije »velikega odkritja«), le da telo Sabine Spielrein (Keira Knightley), ki pride med Sigmunda Freuda (Viggo Mortensen) in Carla Junga (Michael Fassbender), tako krčevito žlobudra, da bi ji Vatikan, mistični varuh patriarhalne družbene ureditve, predpisal eksorcizem.

V ženski je pač invazijski »tujek«, agonični presežek travm, potlačitev, nevroz, paranoje, mazohističnih konstruktov in incestuoznih fantazij, ki jih lahko izreka le v »neznanem« jeziku. Da bi jo Freud in Jung, najprej prijatelja, potem rivala in sovražnika, osvobodila, morata ta jezik dešifrirati, toda da bi ga dešifrirala, morata osvoboditi sebe. Moški ni rešitev, ampak problem. In v patriarhalni družbi se od moškega pričakuje, da bo naredil prvi korak. Kot pri poljubu. In incestu. Psihoanaliza te sooči z nesvobodo, toda rodila se je iz ljubezni, ki bi Sabini – prepričani, da je v vsaki ženski »mali moški« in v vsakem moškem »mala ženska« – v kakem drugem Cronenbergovem filmu raznesla glavo. Če bi ji Freud zaupal svoje sanje, bi ji glavo razneslo tudi v tem filmu.

(Cankarjev dom)