Kritika / Ženska, ki poje

za +

Šoker!

V kanadski Ženski, ki poje, posneti po gledališki igri libanonsko-kanadskega dramatika Wajdija Mouawada, v Kanadi umre Nawal Marwan, priseljenka z Bližnjega vzhoda. Njena otroka, Simon (Maxim Gaudette) in Jeanne (Mélissa Désormeaux-Poulin), potem odpotujeta na Bližnji vzhod, da bi svojemu očetu in svojemu polbratu izročila materini pismi, toda tam dobita več, kot sta iskala. Bližnji vzhod izgleda kot nadaljevanje starogrške tragedije z drugimi sredstvi – tu imate sicer Ahila s smodnikom, toda trik je spet v njegovi peti.

V starogrških tragedijah so sinovi pobijali svoje očete in spali s svojimi materami (Kralj Ojdip), matere so pobijale svoje otroke (Medeja), očetje so pobijali svoje otroke (Hipolit), sinovi so pobijali svoje matere (Oresteja), očetje so žrtvovali svoje hčerke (Ifigenija na Avlidi), sinovi so si življenje jemali pred očetovimi očmi (Antigona). In ne pozabite: v Bakhantkah je Agava šele po streznitvi ugotovila, da je v orgiastičnem transu na palico nataknila glavo svojega sina. Starogrške tragedije bi bile telenovele, če se ne bi dogajale v času dolgih, krutih vojn, če torej vojna ne bi bila naravno stanje te družbe. Zmnožite krutosti starogrških tragedij, pa dobite »naravno stanje« Bližnjega vzhoda, skozi katerega je šla »ženska, ki poje«: zaročenca ji ubijejo kar njeni, vzamejo ji otroka in ga prelevijo v otroka-vojaka, njo pa predelajo v gverilko, ki jo potem, v zaporu, mučijo in posiljujejo, toda to je le uvod v »naravno stanje« družbe, ki – tako kot junaki starogrških tragedij – misli, da bo vojne konec, če bo žrtvovala ženske.

(Cankarjev dom)