Kritika / Kruha in iger

za

TV družina.

Film Kruha in iger – elegantna pop farsa, produkt novomeškega high-concepta, ki mu lahko dodate še Gazvodov Izlet in Virčev doku-napovednik Houston, We Have a Problem! – prihaja v pravem času: kruha bo zaradi varčevanja vse manj, iger pa vse več. Politika bo pač potrebovala nekaj, s čimer bo mirila ljudstvo. In če bo hotela, da bo ljudstvo pozabilo na varčevanje, negotovost in težke razmere, bo potrebovala veliko iger, predvsem veliko TV iger, najboljše pa so tiste TV igre, v katerih lahko ljudstvo gleda samega sebe.

Bolj ko se igra, manj misli. Bolj ko se vživi v TV igro, v resničnostne šove, manj občuti varčevanje. Film Kruha in iger prihaja v času, ko se država spreminja v »vitko« brezo, TV pa v socialno državo, potemtakem v času, ko TV dokončno postaja triumf malega človeka. »Povprečni gledalec« ne obstaja, vam bodo rekli insajderji, toda film ga najde: to je mali človek, ki hoče na TV gledati samega sebe. Ko Novakove, male ljudi, družino iz Titovega Velenja – ateka (Peter Musevski), mamiko (Saša Pavček) in njune najbližje – izžrebajo za nastop v TV kvizu, takoj – še v pustni opravi – zdrvijo v Ljubljano, na Nacionalko, kjer jih TV mašina, ki ji poveljuje samovšečni voditelj kviza (Jonas Žnidaršič), prelevi v tipično TV družino, v »povprečne gledalce«, ki svoje poslanstvo jemljejo smrtno resno, prepričani, da so rojeni in ukrojeni za TV. V resnici so rojeni in ukrojeni za varčevanje. Film se dogaja leta 1987, ko so hoteli biti Slovenci malo socialisti in malo kapitalisti, toda ne skriva, da ni danes nič drugače – med Titovim letom 1987 in Janševim letom 2012 je razlika le v nekaj pustnih kostumih. Prav Janševa vlada pa zdaj »povprečnim gledalcem« sporoča: tega, da ste malo socialisti in malo kapitalisti, ne bo več!