Kritika / Sramota

zadržan

Lakota.

Sramota izgleda kot eterično dopolnilo filma V deželi krvi in medu, v katerem je Angelina Jolie obsodila vojne zločine, še posebej posiljevanje žensk. Steve McQueen, znan po Lakoti, se v Sramoti zavihti na drugo stran spolne enačbe, ali bolje rečeno – obsodi moško spolno odvisnost. In to počne tako naivno, tako kričavo, tako na silo in tako kataloško kot Angelina Jolie.

Našteva nam spolne zločine Brandona (Michael Fassbender), skrajno dolgočasnega profija z Wall Streeta: stalno gleda online porniče, stalno peca bejbe, stalno jih ovohava, vsako hoče pofukati, mnoge mu uspe, fuka takoj in povsod, anonimno in kompulzivno, najema si prostitutke – in ko ga obišče sestra (Carey Mulligan), nestabilna in avtodestruktivna pevka, najprej pomislite, da je le še vprašanje, kdaj bo pofukal tudi njo, toda Sissy deluje ravno nasprotno, kot turn-off, kot ta, ki od seksa odvrača. Spravi ga v solze – in ob erekcijo. Nič, incest se celo njemu, ki je videti kot videoinstalirani American Psycho, zdi too much. Od filma, ki hoče biti »radikalen« in »kontroverzen«, bi pričakovali malce manj tunelsko vizijo, pa četudi se dogaja v metroju. Sramota je film o moškem, ki mu objektiviranje, komodificiranje, pornificiranje, poniževanje žensk – seksistični, šovinistični, patološki odnos do žensk – vzame potenco. V svarilo in poduk. Strašenje s tem, da se ti bo posušila roka, očitno ne vžge več.

(Kinodvor)