Kritika / Igre lakote – Arena smrti

proti

Kje je film?

Deklici odrežejo jezik, deček dobi nož v hrbet, deklico prestreli puščica, dečku presekajo vrat, deklici zmečkajo glavo, dečka raztrgajo genetsko spremenjeni volkovi in tako dalje – otroci serijsko umirajo v Areni, toda trupla hitro odstranijo, da jih ne bi kdo pojedel. Kajti distopični svet, v katerem se dogajajo Igre lakote, kliče po kanibalizmu.

In po Areni, gladiatorski klavnici. Svet je v krizi, hrane ni, ljudje živijo v bedi, revščini, pomanjkanju, zato otroke loterijsko silijo v suženjstvo, v Areno smrti, kjer se potem – pred TV kamerami, se razume – pobijajo med sabo.

Problem je le v tem, da v Igrah lakote, ekranizaciji slovitega profetskega bestsellerja, ki ga je napisala Suzanne Collins, ni kakih prepričljivih znakov postapokaliptične revščine, bede in pomanjkanja – vsi ljudje, z junaško Katniss Everdeen (Jennifer Lawrence) vred, izgledajo tako, kot da bi skočili iz kakega Disneyjevega filma, kar pomeni, da ne izgledajo niti približno tako bledično kot junaki serije Somrak. Da je svet v krizi, moramo verjeti na besedo, še toliko bolj, ker tudi resničnostni šov, ki naj bi poudaril distopično in gladiatorsko naturo tega sveta prihodnosti (in sedanje družbe spektakla), izgleda precej manj kanibalsko in manj dekadentno kot Veliki brat, Kmetija ali pa Survivor. Tudi to, da se otroci pobijajo med sabo, moramo verjeti na besedo – ko se začnejo otroci pobijati, začne namreč kamera epileptično šejkati, tako da ničesar ne vidimo. Kje je film? Nekdo ga je sunil. To, kar vidimo, ni ravno Gospodar muh, kaj šele Battle Royale, pač pa pornič za otroke, ki so gledali le Disneyjeve risanke in ki so zdaj pripravljeni na katapultiranje v postpotterjevsko demografijo.