Kritika / Bes titanov

proti

Molite!

Bes titanov, nadaljevanje Spopada titanov, je film za otroke, ki tudi izgleda tako, kot da so ga posneli otroci. Saj veste, otroci se razdelijo – eni so partizani, drugi pa Nemci. Ali pa: eni so kavboji, drugi pa Indijanci. Brez razloga. Toda razdelijo se. Če ne ni igre.

Tu se razdelijo na bogove, polbogove in ljudi. Brez razloga. In povsem mehanično. Ko govorijo, nimamo pojma, o čem govorijo. Liki – z orjaškimi kačami, še strašnejšimi himerami in še nenadjebljivo strašnim Kronosom vred – se pojavljajo, kot da bi meni nič, tebi nič padali z neba, akcijski prizori – vojaški napadi in lego labirinti – pa se prižigajo kar tako, nelogično in brez konteksta. Bes titanov je dizajn brez esprija, kaos brez fantazije, fantazija brez logike.

Verjetno zato, ker ljudje premalo molijo k bogovom, navsezadnje, Perzeja (Sam Worthington), učlovečenega boga (okej, polboga, ki živi med ljudmi, kot preprosti, otopeli, samohranilni ribič), stalno svarijo, da bi moral več moliti k bogu, svojemu očetu, Zeusu, ki ga igra Liam Neeson. Ker pa Hadesa, Zeusovega diaboličnega brata, igra Ralph Fiennes, imata veliko priložnosti, da s svojimi kvazišekspirjanskimi dueli ustvarjata vtis, da gre tu za globoka, temeljna filozofska vprašanja – vprašanja izdaje, časti in lojalnosti, ki so poganjala antične tragedije. Ni kaj, res lepo je videti velika igralca, ki nastopata v frenetičnem poflu, obnašata pa se tako, kot da nastopata na West Endu. Brez samoironije – brez enega samega, magari skrivnega signala, da štekata štos. To je kič, ki ga »na Zemlji« stalno dopolnjuje overkill, do katerega pa smo že po nekaj minutah tako apatični, kot smo bili apatični do overkilla v Svetovni invaziji, prejšnji Liebesmanovi apokalipsi, le da tu poziv k evangelizaciji sveta – k okrepljeni molitvi, k veri v Boga – ni le poziv, ampak ukaz. Svet brez vere v Boga je tak, kot ga vidite v Besu titanov – kaotičen, nelogičen in nesmiseln.