Kritika / Eksotični Hotel Marigold

zadržan

Umor na Orient ekspresu brez umora.

Ko se Američani upokojijo, se preselijo na Florido. Zaradi tople klime – in zaradi nizkih davkov. Na Floridi je življenje poceni. In kam se preselijo Britanci, ko se upokojijo? V Slovenijo? Ne, ampak v Indijo, svojo nekdanjo kolonijo.

V Eksotičnem Hotelu Marigold se v Indijo, v ceneni, razštelani, napol zapuščeni The Best Exotic Marigold Hotel, ki ga menedžira Sonny (Dev Patel), preseli skupina britanskih upokojencev – vdova (Judi Dench), zakonski par (Bill Nighy & Penelope Wilton), nekdanji vrhovni sodnik (Tom Wilkinson), ženskar (Ronald Pickup), razočarana ženska (Celia Imrie) in rasistka (Maggie Smith).

Take mikse britanske nravi običajno najdete v kriminalkah Agathe Christie, recimo v Umoru na Orient ekspresu ali pa Smrti na Nilu. Zgodi se umor – in vsi imajo motiv za umor. Eksotični Hotel Marigold izgleda kot kriminalka Agathe Christie brez umora, kot Umor na Orient ekspresu brez umora. Je pa res, da imajo vsi motiv za selitev v Indijo – življenja v Britaniji si ne morejo več privoščiti. Vdova je do vratu zadolžena, zakonski par je vse prihranke izgubil s spodletelo investicijo, rasistka pa v Indiji računa na operacijo, ki si je v Britaniji ne more privoščiti. To, da rasistki ne preostane drugega kot operacija v deželi, ki je noče niti izgovoriti, pove vse o tem, kako sta se globalizacija in kolonializem obrnila proti Zahodu, stvarniku globalizacije in kolonializma. Če bi jih ugrabili teroristi, jih britanska vlada ne bi odkupila. Eksotični Hotel Marigold je zelo predvidljiv film, ki se obupano trudi, da bi bil nepredvidljiv in šarmanten (spicy je tu le hrana), toda njegovo sporočilo je jasno: Zahod je prišel do razvojne stopnje, na kateri se mora zadovoljiti s telefoni, ki ne delajo, pipami, ki puščajo, in sobami, ki so brez vrat. Revščina je tako komična. Na koncu bo vse v redu – in če ne bo, pomeni, da še ni konec, pravi Sonny.