Kritika / Temne sence

za

Alternativa obstaja.

Tim Burton ljubi svet, ki stoji na glavi. Bolj ko stoji na glavi, bolj je pri sebi. Boljših nog od glave nima. In seveda: bolje mu ne bo nikoli. Burtonovi filmi – vse tja od Batmana do Alice v čudežni deželi, od Brezglavega jezdeca do Sweeneya Todda, od Edwarda Škarjerokega do Mrtve neveste – so glorifikacije sveta, v katerem je to, da si drugačen, prednost, ne pa hiba, presežek, ne pa primankljaj, bonus, ne pa malus.

Burtonovi filmi so pozivi k prilagoditvi, toda ne k prilagoditvi statusu quo, normalnosti, politični korektnosti, ampak k prilagoditvi drugačnosti, alternativnosti, politični nekorektnosti, abnormalnosti. Ali bolje rečeno, Burtonovi filmi nam pravijo: hej, kaj počnete na drugi strani? Pridružite se nam! Glejte, kako fajn se imamo!

Če je okolje gotsko, hreščeče, strašljivo, še toliko bolje! Barnabas (Johnny Depp), ki ga manična, posesivna čarovnica leta 1752 v dvorcu Collinwood, dragulju novoangleškega Collinsporta, »začara« v vampirja in potem živega – oh, in uklenjenega – pokoplje, najprej ni zadovoljen s tem svojim novim, vampirskim statusom, s to svojo nepričakovano drugačnostjo, s to vsiljeno abnormalnostjo, toda če se ne bi prelevil v vampirja, bi za vekomaj obtičal v 18. stoletju (umrl bi verjetno kakega leta 1776 ali pa 1789), tako pa lahko prepotuje čas, stoletja, in pristane v letu 1972, v dobi revolta, eksperimentiranja in kontrakulture, v katerem lahko njegova alternativnost – njegova drugačnost, njegova kontrakulturnost – zaživi v vsem sijaju. Nikoli se ni imel bolje. Če nisi outsider, če nisi drugačen, če nisi alternativa, ne vidiš prihodnosti, še toliko bolj, ker njegovi daljni potomci, statični, zapeti, napol mrtvi prebivalci dvorca Collinwood, potrebujejo prav to – alternativo. Alternativa statusu quo obstaja. Ne vzemite manj.