Kritika / Diktator

za

Iz Wadiye z ljubeznijo.

Sacha Baron Cohen je Sacha Baron Cohen. Enkrat se pretvarja, da je Ali G., drugič, da je Borat, tretjič, da je Brüno.

V Diktatorju, tabloidni burleski zmešnjav, posvečeni Kimu Džongu Ilu, se pretvarja, da je diktator, admiralgeneral Aladeen, ljubljeni vodja Wadiye, fiktivne afriške deželice, ki poseduje vse – od nafte in jedrskih konic do Wii mašin. Jedrske konice so res zašiljene – ker so tako bolj srhljive.

Če niso, so preveč podobne vibratorju. Zahod se ti le posmehuje. Toda ko Aladeen, gostitelj Osame bin Ladna in prerok smrti Zahoda, odpotuje v Združene narode, ga zarotniki detronizirajo (in demaskirajo), tako da se njegova deželica znajde na poti v demokracijo, on sam pa na ulicah New Yorka, gol in bos, žrtev demokracije, politične korektnosti in ekološke pravovernosti. Veliki diktator potem naredi vse, da bi svojo deželico rešil pred demokracijo in da bi jo, kot Severnokorejski Kimi svojo, spravil na pot večne diktature, ne diktature demokracije oz. tiranije politične korektnosti, kakršno sreča na Zahodu, ampak prave diktature, avtentične in nepotvorjene. Diktator, jackassovski stand-up trip a la Borat, ki ga po malem jebe to, da so diktatorji prelahka tarča, sporoča: zahodna demokracija se je tako izpridila in razdišala, da bi bil za zahodnjaka padec v pravo demokracijo čisti kulturni šok, primerljiv le s kulturnim šokom, ki ga doživi diktator Aladeen, ko pade v sodobno zahodno demokracijo.