Kritika / Eduardo Galeano: Šola narobe sveta

+ + + + +

Argentinski pisatelj, novinar in mislec nadaljuje svojo revolucionarno šolo.

Resda ni revolucionar, ki bi pozival k vstaji in demonstracijam, je pa avtor, ki postavlja pod vprašaj vladajoče slike sveta. Njegova orodja so zgodovinski spomin, sarkazem in mišljenje, ki prebija šablone.

Vzemimo primer gospodarskih investicij. Nizozemska družba zakupi področje savane v Kolumbiji, na katerih bodo pridelovali tulipane. Trgovina gre takole: Holandci pošljejo čebulice, umetna gnojila in pesticide, organizirajo prevoz in prodajo, Kolumbijci dajo plodno zemljo in delovne roke. In rezultat? Korporacija sešteje vrtoglave zaslužke, domorodci dobijo nizke plače, Kolumbiji pa ostane izčrpana zemlja in zastrupljena voda, ki jo je tudi količinsko vse manj. A to je vseeno bolje, kot se godi kokošim v tovarni jajc, ki jim je noč prepovedana.

In ljudem v nekaterih metropolah in satelitskih naseljih, ki živijo v konglomeratih in ne v mestih. - Pešec zaradi silnega prometa ne more čez avenijo v nekem južnoameriškem mestu. Čez eno uro zapazi nekoga, ki sloni ob steni in kadi. Se ga razveseli in vpraša, kako se pride na ono stran. »Ne vem, jaz sem se rodil na tej strani.« Če je Charles Chaplin govoril, da je tišina edino bogastvo revežev, so ti danes povsem obubožani, saj postaja tišina privilegij bogatih. Galeano prižene sodobni red do absurda. Reklama za cigarete v pasici opozarja, da tobačni dim vsebuje ogljikov monoksid. Medtem ko reklama za avtomobile v istem časniku ne izpostavi, da je vsebovanost ogljikovega monoksida v avtomobilskih izpuhih še veliko večja. Torej, ljudje ne smejo kaditi, avtomobili lahko. Avtorjev pogled absurdnosti pa ni zabavljaška literatura, vseskozi namreč nakazuje na oblike rezistence in forme ustvarjanja drugačnega sveta. Skratka - učbenik mišljenja.