Kritika / Goran Samardžić: Dekle na cesti

+ + +

Postaje na poti

Samardžić, ki na svoji življenjski poti prekrižari Jugo, živi v Beogradu in potem, ko je najhuje, v Sarajevu, kjer ima zdaj – v zadnjih zgodbah – knjigarno, ta tudi nastopa v tem naboru kratkih zgodb, očitno črpa iz osebne izkušnje. Očetova smrt, odraščanje, začetek vojne v Bosni, ljubezenska vzhičenost in zakonska rutina, ljubezen do otrok, lastnih, in bolečina ob dejstvu, da se razselijo, namreč starši, pa bralne turneje, vse plava v istem ribniku, iz katerega lovi snov za literaturo.

Ker so zgodbe nastajale nekje od sredine osemdesetih let do pred kratkim, so zelo različne; v zgodnejših je več veselega erotičnega čmokanja in namakanja, tam je po živahnosti blizu recimo Möderndorferju, morda celo malo bolj vitalističen in s pridušeno postkoitalno žalostjo, kolikor te ne priskrbi ravno odmaknjen in blago utrujen pogled.

Čeprav gre večinoma za kar živahno odzivanje mulca, ki od malega, od svojega četrtega leta, kuka ženskam pod kikle, pod mizo med kobajagi igranjem, stegna in šunke v najlonkah ga že takrat pritegnejo, potem študentska leta in motor na dvorišču, poskusi zanositve in spomini na splave. Kasneje skrušenost, ker ga žena ne zanima več, ona pa nasikana zaradi tega in vsega drugega, vse skupaj pa postavljeno pred vojno kuliserijo in v jarke. Takrat se ta proza prelomi in postane pričevanje, kar naenkrat se namesto konkretnih bližnjih, očeta, matere, pojavijo mrtvi tovariši, ki so veščino umiranja trenirali za šankom in v rovih, kar naenkrat so slike s sedmin z naštevanjem vseh navzočih, takoj nato literarna srečanja, recimo Medana v Brdih, kjer gre za skoraj dnevniške zapise in popise nastopajočih.

Iz literarne splošnosti, ki jo lažje delimo z njim, odraščanje v socializmu, službeno odsotni oče s številnimi delovnimi nalogami, lik matere, ki se sprijazni s trikotnikom, katerega kot tvori njena najboljša prijateljica, iz zgodb, postavljenih v polpreteklost, ki pa jo poznamo in prepoznamo in nam je skupna, se Samardžić proti koncu vse bolj zateka k dokumentarnosti, preverljivosti na račun bolj fikcijskih obdelav, citira zaplete lastnih zgodb od prej ali zapise, ki so obzgodbarski, stvarni, esejistični. Hkrati dobi ta proza nezgrešljiv balkanski pečat; se zdi, da je zaščitni znak pisateljske generacije s teh prostorov predvsem otožnost, melanholija, ki se je zažrla v srca tistih, ki jih vojna ni obšla in so se bili primorani soočiti z razpadom vrednot, ko je prejšnji sistem počil po šivih in so se ven usuli peklenščki vseh barv in oblik.