Kritika / Nora dekliščina

proti

Vedno priča, nikoli nevesta.

Tri prijateljice – seksi, direktne, ošabne, žurerske, estrogenske, plehke, igrajo jih Kirsten Dunst, Lizzy Caplan in Isla Fisher, ki dišijo tako po Seksu v mestu kot po Petdesetih odtenkih sive – gredo na poroko nekdanje sošolke, ki so jo v gimnaziji vztrajno zasmehovale, poniževale, šikanirale in klicale »Pig Face«.

Becky (Rebel Wilson), križana sošolka, je bila pač debelušna – in je še vedno. To je seveda lepa priložnost, da prijateljice še enkrat demonstrirajo svojo vzvišeno ošabnost, svojo prostaško zlobo, svojo perfidnost – da se torej še enkrat znesejo nad »prasico«, ki je na tem, da dobi presenetljivo čednega in bogatega moža.

Film nas na dolgo in široko prepričuje, da so te ženske tako zlobne – in tako deviantne, tako transgresivne, tako dirty – le zato, ker so v resnici dobre, preden ne pokaže svojih pravih kart, saj nam začne dokazovati, da so te ženske tako zlobne – in tako deviantne, tako transgresivne, tako dirty – le zato, ker nimajo »pravih« moških. Nora dekliščina, reciklaža Dekliščine, bulimije, Xanaxa, spermofobije in obsedenosti s poročnimi oblekami, je ženski film, ki ga je režirala in napisala ženska in ki ženskam govori: ženska potrebuje moškega, ki jo bo po »prekrokani noči« spravil v red!