Kritika / Nočne ladje

zadržan

Na cesti.

Fant sreča dekle (ali pa dekle sreča fanta). Fant in dekle se razideta. Fant se vrne k dekletu (ali pa se dekle vrne k fantu). Tako gre dobro znana, utečena, preverjena formula romantičnih komedij.

In Nočne ladje, hrvaško-slovensko-srbska koprodukcija, so romantična komedija. Jakov sreča Heleno (ali pa Helena sreča Jakova, kakor hočete). Jakov in Helena se razideta. Problem – in obenem trik – je v tem, da se drug k drugemu ne moreta več vrniti.

Za tretje dejanje romantične komedije je prepozno: Jakov in Helena sta namreč priletna upokojenca, rezidenta doma za ostarele. Njega – fana jazza – igra Radko Polič, njo – fanico Lermontova – pa Ana Karić. Ko zbežita iz doma za ostarele, ju povezujejo in definirajo le še konvencije road-movieja, ki ju silijo v »komično« vožnjo z avtom, srečevanje dolgočasnih »karakterjev«, bolj ali manj funkcionarjev žanra, meditiranje o smislu in nesmislu »enkratnega« življenja, »poetično« zbujanje v hotelskih sobah ipd., toda ob tem imate občutek, da na poti ne »zagrešita« ali pa doživita nič takšnega, česar ne bi mogla »zagrešiti« in doživeti v domu za ostarele. Morda si zaslužita film, toda ne road-movieja. Morda pa si zaslužita le videoblog, oh, in fejsbuk, prek katerega bi se lahko nenehno vračala drug k drugemu.

(Kinodvor)