Kritika / Anton Suhadolc: Les naših dreves in grmovnic

+ + + +

Opis in fotografije več kot 120 vrst lesa.

Knjiga o neznanem. Mestni človek na oko loči vsega nekaj dreves. Enciklopedije prinašajo značilnosti posameznih drevesnih vrst po velikosti, krošnji, listih, starosti, koreninskem sistemu, kraju rasti, plodovih, uporabi lesa, nikoli pa ne predstavljajo podobe samega lesa. Amaterski botanik in zbiralec lesnih vzorcev je izdal pionirsko knjigo, ki barve in vzorce lesa prikaže kot lepoto draguljev.

Slehernik denimo vidi v marelici le bogastvo sadežev, v lovorju njegov list za juhe, v kutini sestavino za marmelado, v bezgu cvetove za čaj, v murvi sladki sadež, v črnem trnu plod, ki postane užiten šele po slani, v cvetoči magnoliji pašo za pogled, v rožičevcu plodove, ki jih je včasih prinašal Miklavž, v judeževem drevesu okras pred hišo, Suhadolc seže pod lubje in razkriva njihove podobe kot male slikarske umetnine. Ne dela selekcije, predstavlja tako orjaške primerke klasičnih hrastov ali eksotičnih cigarovcev kot drobceni rdeči dren, ki zasije v belkastordečkasti barvi, in vzpenjalko bršljan, za katero ne bi niti pomislili, da v sebi skriva les z zelenkastim nadihom. Pravo čudo je les vinske trte, granatnega jabolka, terebinta in žižole.

Les, ki ga gozdarji merijo v kubikih, avtor meri kdaj le v nekaj centimetrih, kolikor jih premore srobot, ki niti ni grm, ampak popenjalka. Njegov izbor je butičen, večine ni najti na trgu, nekateri primerki so že sami po sebi zgodba. Najdeva jih po gozdovih, parkih in sadovnjakih. Oleander je eden redkih, ki se izmuzne obdelavi, zakaj njegova strupenost se ne omejuje le na liste, ampak je tudi v samem lesu.

Knjiga torej, ki daje enotnemu pojmu lesa stotine svojskih podob.