Kritika / Zveri južne divjine

zelo za

Ledena doba.

Katastrofe so običajno posnete skozi oči odraslih, v Zvereh južne divjine, nadrealistični, vizualno izredno zgoščeni, že kar nasičeni, fantastično ozvočeni senzaciji, hipnotičnem produktu filmskega kombinata iz New Orleansa (Court 13), gverilskem eposu, ki izgleda tako, kot da bi skušalo Malickovo Drevo življenja panteistično dopolniti film Na sledi očetu, pa lahko katastrofo – smrt socialne države in ekonomskega reda – vidite skozi neprofitne oči otroka, 6-letne afroameriške deklice z imenom Hushpuppy (Quvenzhané Wallis), ki živi za protipoplavnim jezom, onstran »civilizacije«, hierarhije in modernosti, med piščanci in aligatorji, med mačjo hrano in smetmi, med mrtvimi in živimi, med porodi in pogrebi, med plastičnimi škornji in zrevoltirano slo po življenju, med bolnim očetom (Dwight Henry), ki plava v alkoholu, in materjo, ki je odplavala, v revnem, močvirnem, poplavljenem, zakotnem, slumovskem louisianskem naselju (Bathtub), multi-kulti »avtonomni coni«, nevidni skupnosti, distopični utopiji, ki jo je oblast izključila in nad katero se zgrinjajo katrinski hurikan, posledice taljenja polov, predzgodovinske pošasti in teror, apokaliptični znaki katastrofalnih časov, v katerih bi Batman, Superman in Spider-Man zboleli, Marx, Engels in Lenin pa reformulirali odgovor na vprašanje, kdo je danes subjekt revolucije.

(Cankarjev dom)