Kritika / Django brez okovov

zelo za

V vrtincu.

Django brez okovov je reimaginacija Djanga, slovitega špageti vesterna, ki ga je leta 1966 posnel Sergio Corbucci in ki se je začel nepozabno: Django (Franco Nero), apokaliptični angel maščevanja, veteran secesijske vojne, pešači čez umazano, blatno pokrajino, za sabo pa – ob štiklu Luisa Bacalova – vleče krsto. S tem uvodnim prizorom ne moreš tekmovati.

In tudi Tarantino, ki je rezanje ušesa iz Djanga že davno – precej razvpito – uvozil v svoje Mestne pse, položi orožje. Iz spoštovanja. Ne le, da s tem prizorom noče tekmovati – če si aficionado, potem takega originala ne bastardiziraš, ampak ga sublimiraš, kar pomeni, da iz njega potegneš tisto, kar je v njem večje od njega samega. Pač tako, kot je Tarantino v Neslavnih barabah iz špageti akcije Pet zaznamovanih, posnete leta 1977, potegnil tisto, kar je bilo v njej večje od nje same. In Django brez okovov izgleda kot prequel Neslavnih barab, le da naciste zamenjajo sužnjelastniki, ameriški rasisti, okej, ameriški nacisti.

Toda ironično: abolicionist in antirasist, ki osvobodi sužnja Djanga (Jamie Foxx), je prav Nemec, elegantni, vljudni, teatralični dr. King Schultz (Christoph Waltz, eks Hans Landa), dentist in lovec na glave, ki potem, v španoviji z Djangom (Shaft!), pokaže, da antirasisti z besedami rokujejo bolje kot rasisti, pohlepni antebellum sužnjelastniški sadisti, ki sužnje mečejo psom (Leonardo DiCaprio), preden ne pokaže, da bolje rokujejo tudi s kolti, ki rasistom – in drugim dixielandsko-candylandskim fanom besedice nigger, pa tudi črncem, ki so bolj beli od belcev (Samuel L. Jackson) – izpustijo kri.

In ne boste verjeli, koliko krvi je v enem rasistu. Kar seveda govori o tem, koliko krvi so rasistični kapitalisti spili sužnjem, nevidnim delavcem 19. stoletja. Sužnjelastništvo je bila nevidna roka trga, rasizem pa je bil neoliberalizem 19. stoletja. In Tarantino lepo pokaže, da rasizem ni le eksces kapitalizma, le njegova sociopatska anomalija, ampak njegovo srce.