Kritika / Ledeni zmaj

zadržan +

Odrešujoča nenormalnost.

Mik (Philip Olsson), 11-letni fant iz Stockholma, rad zahaja v muzej naravne zgodovine, kjer ga najbolj fascinirajo kiti. Ostareli oskrbnik muzeja ga pouči, da se je kit verjetno razvil iz psa. Mik ga le začudeno gleda. »Poglej njegov penis!«

Če vprašate Mika, potem bi se lahko kit razvil tudi iz človeka. Ali pa se je človek razvil iz kita. Potem gre Mik domov. Mame nima več, starejšega brata – malega kriminalca – zaprejo, oče pa ni le zapit in odbit, ampak se ima tudi za heavy-metal bobnarja, ki je tik pred eksplozijo. Bend se itak imenuje Motherfuckers. Blooood on the Road!

Socialni službi se zdi to okolje nenormalno, navsezadnje, Mik že riše stroje za pobijanje zombijev, zato ga pošljejo nekam na sever, k teti, toda ko pride tja, mu trgovka takoj pove, da je njegova teta nenormalna. »Ko kdo umre, pokupi vse njegove knjige!« Slabe knjige pač dobro gorijo. Ker teta prav tako ne predstavlja normalnega okolja, ga socialna služba pošlje k drugi družini, pojmu normalne družine, ki pa je v svoji normalnosti tako zombificirana, da Mik le še bolj vzljubi vse, kar je nenormalno. Ledeni zmaj, švedski mladinski film, je himna nenormalnosti, ki je bolj normalna od vsake normalnosti.

(Kinodvor/Kinobalon)