Kritika / Simon Lenarčič: Vse o imenih v Sloveniji

+ + + + +

Izdatno, podrobno in obširno delo na več kot tisoč straneh.

In seveda polemično, saj poskuša avtor preseči »Leksikon imen«, ki ga je v več izdajah objavil Janez Keber. Kaj si lahko pisec želi bolj kot imeti velikega tekmeca? In Lenarčič ga ne izpusti izpred oči: napiše več strani na večjem formatu, izčrpneje predstavi imena, doda pomenljivejše tabele, predstavi statistiko v privlačnejši obliki, spiše obširnejši dodatek o imenih ter ne pozabi polemizirati ob posameznih razlagah njihovega izvora.

Praktični princip leksikona. Vzemimo denimo ime Kija – na Slovenskem ga statistika leta 1994 še ni zaznala, zazna pa ga leta 2007 – z izvornim pomenom »dobre volje«, h kateremu pripiše tudi razširjenost in različice v drugih jezikih, celo rusko posebnost, da s tem imenom označujejo imena rek. Avtor streže bralcu še s kulturno zgodovino, saj često posebej omeni znane nosilce imena iz literature, kdaj pa mu ponudi celo imena, ki jih danes nihče več ne nosi, kot recimo Nanos. Zakaj je potem našlo prostor v leksikonu? Je pač kulturna dediščina: v 19. st. ga je uporabil prevajalec »Tisoč in ene noči«, med drugo svetovno vojno pa je živelo kot ilegalno partizansko ime.

Torej delo, ki presega besedni imenik, pojasnjevan skozi religiozno tradicijo, saj imenska gesla umešča v širši svetovni kontekst, jim dosledno pripisuje statistične podatke in zanimivosti, s čimer delu vtisne pečat erudicije. Preglednice pa prinašajo medvojna imena, najmlajša pogostejša moška imena, imena, ki se pojavijo šele po letu 1994, imena, ki so po tem letu izumrla, imena Ljubljančanov iz zapisa leta 1928, imena stoletnikov, različne zgodovinske imenske koledarje etc.

Knjiga, ki fascinira s količino vloženega dela. Le naslovni pojem »vse«, marketinško pretencioznost, gre vzeti cum grano salis.