Kritika / Kristof Magnusson: Nisem bil jaz

+ + + +

Misery v Chicagu

Obstajajo ženske, ki preveč ljubijo. Specializirane med njimi preveč ljubijo prav določenega literarnega avtorja, v tem primeru prevajalka možaka, ki ga strastno prevaja in na njegovo grozo zasipa s seznami netočnosti in nelogičnosti v romanu, recimo opozarja na nedoslednosti pri uporabljenih receptih.

Prevajalka je že ena od čuknjenih in malo izgubljenih; odkar je prišla v stik z romanom slavnega pisca, se je zagrebla in postala ekskluzivna prevajalka v nemščino, zato ob partnerski krizi spoka in se odpravi na podeželje, da bi prevajala, da bi služila – geniju in okrepčala izpraznjeni bančni račun. Pisatelj pa jok!, šestdesetletnica presenečenja pri založbi, potem jadrno v ilegalo, ker ni še nič napisal, čeprav je enkrat iz čiste panike nad ustvarjalno nemočno obljubljal roman o 9/11 v pogovorni oddaji, mu pa hočejo za še nezačeto dati že drugega pullitzerja.

In se potem prepletejo vsi trije v zgodbi; poba, ki bančno mahinira in je nato obupan na naslovnici časopisa, ko gre z borzo navzdol, ker sam ne sledi intervalu in na dnu investira v padce, na vrhovih pa v dvige, pisatelj, ki se mu zdi, da bi iz obupanega ksihta traderja s padajočimi krivuljami v ozadju lahko prečrpal navdih in se končno usedel k tipkanju, da bi eros kar takoj prelil v pisateljskega, in nemška punca, ki pisatelja lovi po Chicagu in njegovih najljubših lokalih iz romanov, da ne bi šel rokopis v prevajanje komu drugemu – in ga res najde.

Trije tipični mejni liki, broker tako podoben tipom iz Psiha Bretta E. Ellisa, samo da jim je takrat padala sekira v med, zdaj pa se bolj kot ne sekirajo, pisatelj z blokado in utrgana prevajalka, tri vrste luzerjev, ki jim ne uspe zadovoljevati pričakovanj okolice, neznosnih pričakovanj, so dovolj komični in trapasti, avtor njihove nesporazume in zaporedno zaljubljanje, vsakega v tistega pred sabo, ki mu uhaja, dovolj dobro preplete. In pripelje do smešnega in nekako spravljivega konca, čeprav je vmes kar malo napeto, policija, bežanje, finančni nadzori, prikrivanje, lažne identitete. Ob propadu banke založnik skomigne z rameni, češ, nič posebnega, podobno kot so ob propadu založb pri nas skomigali bančniki. Če je vmes nekaj poučnih o borznih oscilacijah, slabih hipotekarnih naložbah, finančnih vzvodih, ki kot pajserji udarjajo na obe strani, pa kakšna iz sveta velikih naklad in pisateljske slave, daje to temu žanrsko in obrtno spretnemu romančku samo večjo prepričljivost in ga dela za kratkočasno branje za dolge večere, ki ni brez uvida v korenine tistega, v čemer smo. Ponuja uvid v to, kako hitro lahko nekdo, ki ga mastno plačujejo za papirnate mahinacije, sebe rešuje tako, da potegne za sabo vse navezane na isto borzno verigo.