Kritika / Ernest in Celestina

za

Karakter meteorja.

Če bi dinozavri znali govoriti, bi gotovo spletali pravljice, ki bi dinozavrčke strašile z meteorji: če ne boš priden, bo prišel veliki, grdi, črni meteor! Jasno, zavrčki bi zlahka dojeli moralo teh jurskih basni: dinozaver in meteor ne moreta živeti skupaj! In res nista mogla.

Tudi ljudi so strašili z meteorji: človek in meteor ne moreta živeti skupaj! In potem je Armagedon pokazal, da ni razloga za preplah – meteor, s katerim ne bi mogli živeti skupaj, bi še pravočasno sestrelili! Prikimala je tudi vojska. Med nami in meteorji je vojna! In glej, no – nedavno je ruski Čeljabinsk zadel meteoritski »dež« in ranil več kot tisoč ljudi: ne le, da ga Rusi niso pravočasno sestrelili, ampak ga niso niti pravočasno opazili. Ha! Ker niso bili pridni, je prišel veliki, grdi, črni meteor!

V francoski animaciji Ernest in Celestina –mehki, elegantni, šarmantni, lucidni, akvarelni, ročno risani, posneti po bestselerjih belgijske pisateljice Gabrielle Vincent – miške v sirotišnici strašijo z medvedom: če ne boste pridne, bo prišel veliki, grdi, črni medved! In miške, med katerimi je tudi slikarka Celestina, takoj zaspijo, saj vedo, da miš in medved ne moreta živeti skupaj. Toda tudi medvedi svoje mlade strašijo – z mišmi. Če eno spustiš v sobo, jih takoj pride še tisoč! In ko Celestina potem sreča medvedka Ernesta, uličnega muzikanta, se takoj znajdeta na begu. In ker ju strah zbliža, jima hitro tudi kapne, da so mišim bolj kot medvedi nevarni mišji predsodki in da so medvedom bolj kot miši nevarni medvedji predsodki. In »etnične« panike svojih najbližjih ne bi preživela, če ne bi premogla tiste nadarjene sestradane nežnosti meteorja, ali bolje rečeno, skupaj lahko živita prav zato, ker imata karakter meteorja – ker se ne menita za to, kar pravijo pravljice.

(Kinodvor & Kolosej)