Kritika / Maurizio Lazzarato: Proizvajanje zadolženega človeka

+ + + +

Prodorna marksistična analiza fenomena državnega, podjetniškega in zasebnega zadolževanja.

Avtor utemelji svoje pisanje na številnih študijah, predvsem Marxa, Guattarija-Deleuza (Anti-Ojdip) in Foucaulta, ter zgradi prepričljivo kritiko gospostva neoliberalizma, ki s strategijo kreditiranja dosega dvoje.

Ker države nenehno potrebujejo posojila, so ob vsaki prošnji za nova posojila primorane zniževati zdravstvene, šolske in socialne izdatke proračuna, da bi lahko poplačale kredite. Hkrati novi dotok denarja državnemu aparatu in tudi državljanom dopušča, da bodo od multinacionalk še naprej kupovali produkte in storitve z zadolževanjem, skratka, da bodo trošili denar, ki ga nimajo, da torej danes porabljajo svojo prihodnost.

Ljudje si kupujejo avtomobile, stanovanja in počitnice, ne da bi zanje imeli denar, torej trošijo bistveno več, kot zaslužijo. Vendar to ni pravljica, zakaj realnost dolžnika je izguba svobode: »Dolg neposredno napotuje na življenjsko disciplino in življenjski slog, ki implicira nenehno pogajanje s sabo – produkcijo subjektivitete zadolženega človeka.« Kako iz te pasti? Lazzarato pledira za razredni boj, ki bi dosegel odpis dolgov. Do tod simpatično, vendar pa avtor ostaja na pol poti, ne razčleni psihologije »zadolženega človeka«, niti ne sledi Guattarijevemu kasnejšemu delu »Tri ekologije«, kaj šele filozofu Naessu, ki vpelje pojem »ekozofije«, s posameznikom, ki biva po načelih stvarnosti, narave, preprosto povedano – v skladu s trajnostnim razvojem pač troši le toliko, kolikor proizvede. Lazzarato je namreč množicam všeč zaradi enostranske kritike kreditorjev, saj jih odveže vsakršne odgovornosti. Svojih puščic ne uperi na državljane, ki sami ne opustijo potrošniške manije in kot temeljno zahtevo postavljajo pravico do ekscesnega trošenja na račun osebnega kreditiranja, kaj šele, da bi protestirali po permanentnem zadolževanju svojih vlad.