Kritika / Devendra Banhart: Mala

+ + + + +

Osmo studijsko ploščo nekdanjega »frik folkerja« Devendre Banharta lahko brez zadržkov postavimo v družbo albumov, ki vam znajo v vsakem trenutku polepšati dan. Ima tisto vse redkejšo sposobnost, da vas hipoma potegne v svoj svet, v katerem ni prostora za vsakodnevne skrbi in vso nepotrebno navlako, s katero smo si ljudje zapletli življenje. Izriše svet preprostih, najiskrenejših, prvinskih občutkov in hotenj, brez katerih bi bilo življenje precej dolgočasno.

Se sliši pocukrano? Sentimentalno? Prav je, če se. Tak je tudi motiv ljubezni, s katerim v Venezueli rojeni Američan preplete (skoraj) vse skladbe z albuma Mala, ki ga je menda posvetil svoji srbski zaročenki, umetnici/oblikovalki Ani Kraš.

OK, ljubezen je v kontekstu popularne glasbe res najbolj izrabljen, v neštetih stvarnih in fantazijskih oblikah upodobljen motiv, toda Banhart se je loti s svojim prepoznavnim, pogosto humornim tvistom. Poglejte še enkrat naslov plošče – »mala«, pridevnik, ki se iz njegove materinščine španščine lahko prevede v »slaba«, še raje »poredna«, ali pa mala kot mala, če besedo preberete kot samostalnik iz maternega jezika njegove zaročenke. Take, po eni od razlag precej cinične distance do ljubezni je na plošči veliko, v najlepši podobi v osrednji, najdaljši skladbi Your Fine Petting Duck, kjer se Banhartu v dialogu pridruži Kraševa. Besedilo ponudi vtis konca romantične zveze, v katerem parček bolj kot razloge za ponovno združitev zaljubljeno išče razloge proti vnovični zvezi. Da romantično elegičnost sredi komada prekine sint-šlager, v katerem parček zapoje v kleni nemščini, se zdi logičen tvist. Zakaj? Zato ker noben jezik ni bolj romantičen kot nemščina in zato ker noben narod nima boljšega smisla za humor kot Nemci.

Toda paradoksalno zna Banhart iz te – če hočete – ciničnosti iztisniti neprimerno pristnejša življenjska čustva kot njegovi številni sodobniki, ki ljubezen radi skopijo v primežu infantilnega patosa. Veliko sorodnejši je mojstrom stare šole, denimo Sergeu Gainsbourgu, ki je v času razmerja z Jane Birkin ustvaril številne presežke v (glasbeni) ljubezenski poeziji.

Fenov, ki vneto čakajo Banhartovo vrnitev k čudaškim, mračnjaškim folkovskim koreninam, novi album verjetno ne bo potešil, pa čeprav se na njem znajde tudi nekaj vrhunskih skladb, ki jih odpoje le ob spremljavi akustične kitare. Največkrat nadaljuje žanrsko pisano raziskovanje, ki ga je pred šestimi leti v izjemni podobi udejanjil na albumu Smokey Rolls Down Thunder Canyon. V tistih s sintetičnimi aranžmaji razširjenih skladbah se na svoj način loti celo plesne glasbe, igrivost in humor poudari z mariačijem in pritiklinami drugih latinskoameriških muzik, toda prav vse skladbe so zapakirane v naravnost čudovit pop format, kakršnega boste našli le v Banhartovi diskografiji.