Kritika / Igor Omerza: JBTZ – čas poprej in dnevi pozneje

+ + + + +

Delo, ki podrobno proučuje dogodke enega samega tedna, od aretacije Janeza Janše do ustanovitve odbora za varstvo človekovih pravic.

Ne povsem dobesedno, prvi del je namreč posvečen obnavljanju in razkrivanju konteksta časa pred 31. majem 1988 in z njim politični ter policijski pripravi na obračun s publicističnimi »špicami«, ki so kalile javni red in mir starega režima.

Knjiga je sicer pisana kot kontrapunkt. Na eni strani podaja stališča kroga okoli Milana Kučana, ki vključuje tako Janeza Stanovnika kot Ivana Ertla ter politično policijo SDV, katere članom je prišel v Tacen predavat in jim določat smernice ravnanja sam predsednik ZKS. Avtor iz dokumentov razbira, kaj je ta vladajoči krog vedel, kako je reagiral, kaj je sporočal. Z druge strani pa predstavlja tedanjo civilno družbo, formirano okoli »Mladine«, »Nove revije«, RŠ in družbenih gibanj, ki je naenkrat doživela travmatični udarec, ko je eden njenih članov preprosto poniknil v rokah represivnih organov, potem pa se je na presenečenje enopartijske politike in vojske prvič v povojni zgodovini začela organizirati v splošni odpor proti metodam vladajočega režima.

Omerzova rekonstrukcija duha časa poteka na podlagi arhivskih materialov, fotografij, pogovorov z udeleženci, časopisnih zapisov, kot pomemben kamen v mozaiku nastopajo celo memoari jugoslovanskih politikov in generalov ter njihovi intervjuji v srbskem tisku. Še posebej indikativna je Kučanova beležka s sestanka z obrambnim ministrom Kadijevićem na Brionih, ki navaja, kako se je Kučanov krog pred aretacijami dogovoril z vojsko, koliko časa naj aretirani ostanejo v priporu. To ni bila odločitev preiskovalcev, tožilstva oz. sodstva, temveč vojaško-političnega vrha!

Prodorna knjiga iz žanra zgodovine detajla.