Kritika / Virginia Woolf: Med dejanji

+ + + +

Predstava na prostem

Skupina aristokratov, eni bolj zadrgnjeni, drugi že kar malo sproščeni in športni in s tem na robu sprejemljivega, če ne z eno nogo že v pohujšljivem, se obenem z vaščani in sploh vsemi od blizu in daleč zbere na predstavi, ki jo ob pomoči režiserke, ki si zamisli cel kup strašnih trikov in efektov, odigra kar reprezentanca vaščanov.

To je ljudski praznik, s pripravami, ki se sukajo večinoma okoli vremena, letošnjega in lanskega, gledajo malo skozi okna in premišljajo o selitvi v skedenj ali šupo, malo preskakuje gramofon in vmes morajo, zaradi čaja seveda, imeti tudi dva daljša odmora. Da se ljudje nagledajo drug drugega, da si vzamejo čas za drobne spogledljivosti in da lahko privrejo iz njihovih globin vzgibi, erotični, pogosto na robu sprejemljivega; spet, kot prej pri pomanjkanju etikete.

Igra, ki jo igrajo, pa način, na katerega jo igrajo, je nekako v stilu odrov na prostem, recimo muljavsko-jurčičevskega ali kakšnega podobnega, samo režija vsiljuje pomembnejše teme, recimo kar rojstvo Imperija in potem skozi obdobja vse do danes. Njihov danes je čas tik pred drugo vojno, zato letala v zraku, v zraku pa tudi čudna napetost pred vojno in malo politiziranja, čeprav jih bolj goni neizrečeno in neizrekljivo. Woolfova se seli in prehaja skozi notranje monologe prisotnih, in ti niso prav zelo srečni; prehaja skozi njihove jingle, ki jim ostajajo iz predstave še po tem, ko ta izzveni, še bolj pa skozi zabrisano erotiko, ki je včasih tudi za čas še kar drzne homoseksualne narave. Ali pa se ukvarjajo s predniki in z njihovo možnostjo, da so bili slikani s svojimi konji, ali gre za drsenje skozi na novo odkrito nezavedno.

Vse skupaj je precej hermetično in moramo najprej krepko zagrabiti, da sploh razločimo glasove; gre za orkestracijo notranjih glasov, asociacijsko svojevoljnih, za njihovo komponiranje z glasovi na odru in korespondenco s preteklimi dobami in z literarno tradicijo. Woolfova ima do te nežnejši in plemenitejši odnos kot Joyce, ta se ji zdi v ravno izdanih dnevniških zapisih itak bolj proletarski in vulgaren pisec. Pretekla literatura je za Woolfovo nekaj, kar gre zraven k oblačenju in maniri nasploh, to je branje s konceptom, citat s torbico, citat za orokavičeno gesto. Flush je ironična zafrkancija na kokeršpanjela romantične pesniške kolegice, z vsemi goni in sentimenti, ki ga razjedajo in trgajo, med dejanji pa je zgledno delo literarne klasike, tako zelo zresnjeno in univerzalno brezčasno, da štrli iz vseh časov in se verjetno z njim najraje ukvarjajo akademiki, ki izčrpavajo njegove številne medbesedilne in znotrajbesedilne povezave.