Kritika / Dario Cortese: Od davnine do divjine

+ + + + +

Drugačni izleti po Sloveniji.

Klasični izletniški priročniki vodijo na vršace ali prek naravnih čudes. Cortese stvar postavi na glavo: za destinacije ponuja arheološka najdišča. Seveda ne v turistični maniri, kjer bi sledili napisom in si ogledovali ostaline.

Popotniku namreč poleg osnovnih idej navrže še seznam čtiva, ki naj ga prebere, če se hoče potopiti v časovni stroj. Pot pri njem predpostavlja mini študijo, ki jo potem nadgradi z iskanji in podoživljanji na terenu. Najsi bodo Divje babe, Belo Brdo, jasno Potočka zijalka, bronasti Škocjan ali pa Rifnik.

Njegove poti ne merijo na konec ne v razgledniške točke. Smisel je opazovanje in preiskovanje. Pri čemer pa obrne sam modus vmesnega prehranjevanja. Namesto gostiln ali polnih nahrbtnikov prigrizkov napelje pohajkovalca v prirodo. Pri posameznih krajih navrže divje rastlinje, s katerim si lahko povrne energijo. Najsi bo z malo strašnico, katere liste namoči v čutaro vode kmalu po začetku poti, nakar je čez uro ali dve poplačan z aromatičnim napojem z okusom po meloni. Ko predstavi Veržej, nakaže, kje je najti čemaž, in če se poprej oskrbite z lokalnim kislim sirom kisilakom, si mimogrede ustvarite jed, nekako tako kot nekoč praočaki. To strategijo ekozofije, ko soustvarjamo pot in vzporedno prehrano, začrta s posebnim modusom bivanja. Doma skuha riž, s seboj vzame stekleničko olja, potem pa med potjo nabere trpotec, regrat in rman ter vse skupaj vmeša v »meniški riž« in zabeli.

Skratka knjiga, kjer pot postane poligon za ustvarjanje, igrivost, domislice, na njej pa se izletnik spremeni iz turista v iznajdljivega potepuha.