Kritika / Okus maščevanja

proti

Antiklimaks.

Očitno so si rekli: vzemi režiserja, ki je posnel originalno Dekle z zmajskim tatujem, in originalno dekle z zmajskim tatujem, Noomi Rapace, pa ne moreš zgrešiti! O, pač – Okus maščevanja je dokaz, da lahko kolosalno zgrešiš, pa četudi res malce spominja na Dekle z zmajskim tatujem. Na žalost.

Hočem reči, film je dobro raztegnjen, ni pa ravno dobro nategnjen, tako da vmes nekajkrat umre, kot da bi režiser sproti pozabljal, kaj je hotel reči, in kot da se ne bi mogel odločiti, kateri zgodbi naj sledi, melodrami, potemtakem čudni romanci med Victorjem (Colin Farrell), hladnokrvnim plačancem newyorškega gangsterja Alphonsa (Terrence Howard), in njegovo sosedo Beatrice (Noomi Rapace), ki hoče, da se v njenem imenu maščuje tipu, ki jo je »iznakazil« (ja, brazgotine namesto tatujev), ali množici akcijskih opcij, ki jih ne narekuje le Beatricin ultimat, ampak tudi Victorjev tajni »notranji« imperativ, ki pa je tako naiven, da ga že leta uporabljajo le tajski rimejki hongkonških akcijskih smeti.

Okus maščevanja, ki ne zamudi nobene priložnosti, da bi povozil napetost, se giblje od antiklimaksa do antiklimaksa, kot da je antiklimaks njegov koncept. Še več, od antiklimaksa do antiklimaksa se giblje tako resno in resnobno, kot da ga je izumil. Težko boste našli triler, ki bi si za vsak antiklimaks vzel toliko časa.