Kritika / Dej mi, no!

za

Kaj se je zgodilo?

Če ste gledali srbski Klip, potem ste videli, kako se 14-letna Jasna prelevi v digitalno Lolito in hardcore kraljico šolskega stranišča, da bi pritegnila pozornost največjega frajerja v regiji – in meje njene regije so le meje pustega beograjskega blokovskega naselja. Sporočilo je jasno: res hudo je, če si star 14 let in živiš v beograjskem blokovskem naselju. Norveški film Dej mi, no! pa sporoča, da je še huje, če si star 15 let in živiš v Skoddeheimenu. Skoddeheimen, popolna norveška vukojebina, z Beogradom ne more tekmovati v številu blokov (tu v resnici sploh ni blokov), v količini puščobe pač. Skoddeheimen je namreč tako zakoten, tako dolgočasen, tako neperspektiven in tako odrezan od sveta, da ga tisti, ki v njem odraščajo, razumejo kot žalitev – in kot prekletstvo.

Ko se mulci peljejo mimo krajevne table, ji pokažejo džona. Logično. Kaj pa naj – mahajo z norveško zastavo? Ko se zjutraj zbudijo, imajo občutek, da še vedno sanjajo – in da je Skoddeheimen le nočna mora nekoga, ki sanja v Oslu. Mulce v Oslu verjetno strašijo: če ne boste pridni, vas bomo poslali v Skoddeheimen! Mulci v Oslu pa si verjetno sploh ne upajo zaspati, ker se bojijo, da bodo sanjali o Skoddeheimenu. Tu gre dobro, domnevam, le lekarni – antidepresivov morajo prodati na tone. Ne, Skoddeheimen, v katerem se adolescenti počutijo kot tisti, ki v teksaški celici smrti čakajo na eksekucijo, ni za nedolžne.

Zato ne čudi, da je tudi Alma (Helene Bergsholm), leto starejše od Jasne, že malce živčna. Ko jo zagledamo, leži na tleh – v eni roki ima telefon, z drugo pa se divje grabi po mednožju. Alma – hormonska kot Jasna, zmedena kot Harry Potter, angelska kot pita, prebujena kot jutro po neprespani noči – misli le na seks, toda telefonski seks ni ravno seks, ki bi jemal nedolžnost. Pa kaj? Vzameš, kar pač je, da čim prej odrasteš. Ko odrasteš, lahko enkrat za vselej odideš iz te vukojebine. Še bolj pa se Alma seksu – okej, izgubi nedolžnosti – približa, ko se ji zazdi, da jo je Artur (Matias Myren), njen sošolec (in največji frajer v regiji), »dregnil s tičem«. Sama ne ve, kaj naj si misli o tem (kar si morda le domišlja, da se je zgodilo), toda o tem razmišlja tako na glas, da to kmalu vedo vsi sošolci. In ko trač trči ob steno šolskega stranišča, postane grafit.

Almina sla po vklopu – po življenju, po tem, da bi se izenačila z drugimi, po tem, da bi jo jemali resno, po tem, da bi bila sprejemljiva in konkurenčna in priljubljena – se konča le pri fantaziranju, ki meji na konspirologijo (jo je sošolec res »dregnil s tičem,« kot pravi, ali ne?), in nastavljanju, ki devico dela še večjo svetnico, da ne rečem nerazumljeno mučenico, ki čaka, da jo dregne Moodyssonov film Pokaži mi ljubezen.

(Kinodvor)