Kritika / Otroci Sarajeva

za

Žrtve.

V Bosni je vojne že davno konec, toda 23-letna Rahima (Marija Pikić), ki se preživlja kot kuhinjska pomočnica v elitni restavraciji, in njen 14-letni brat Nedim (Ismir Gagula), mali upornik, ki bi lahko svojo odtujenost prelevil v računalniško igrico, sta še vedno z vseh strani zasmehovana, šikanirana in izobčena – ker sta vojni siroti. Kar je seveda ironično, tako rekoč absurdno, toda Aida Begić noče reči, da vojne še vedno ni konec (ali pa da pravi pekel vedno čaka tiste, ki vojno preživijo), ampak da povojna obnova Bosne ni uspela.

Vojna je Rahima in Nedima prelevila v siroti, ki ju povojna »obnova« in povojna ekonomija socialno povsem izključita, tako da Rahima izgleda le kot brezpravna, suženjska delovna sila. Pred divjanjem dereguliranega kapitala je ne more zaščititi niti stoična distanca niti hidžab (zadnji izdihljaj njene neodvisnosti), še toliko bolj, ker se na stran kapitala postavijo tudi vsi stebri socialne države. Vse žrtve so bile zaman.

(Kinodvor)