Kritika / Zakon molka

zadržan

Begunec.

Če Mono Lizo pogledate pod določenim kotom, zagledate obraz Roberta Redforda. Skrivnost Mone Lize je prav Redford, ki je gledalca vedno lovil na svojo mistiko, na svojo zagonetnost, s čimer ga je vedno znova silil v vprašanje: kdo je Robert Redford? Zato je bil Redford tudi ultimativni Gatsby. Kdo je Gatsby?

Vprašanje, kdo je Robert Redford, se v Zakonu molka, ki ga je režiral sam Redford, prelevi v vprašanje: kdo je Jim Grant?

Grant, ki ga igra Redford, je namreč odvetnik iz Albanyja, za katerega FBI in raziskovalni novinar – no, bolj guglar – ugotovita, da je v resnici Nick Sloan, nekdanji weatherman, član tajne, radikalne, militantne, »teroristične« organizacije Weather Underground, ki je hotela z bombnimi atentati in sabotažami zrušiti kapitalistični, imperialistični, rasistični sistem. Weathermani revolucije niso dojemali le intelektualno, ampak tudi praktično, prepričani, da je mogoče Ameriko spremeniti le z oboroženim odporom. In Sloan naj bi leta 1971 sodeloval pri bančnem ropu, ki se je končal s smrtjo uradne osebe, potem pa se je potuhnil, spremenil identiteto in živel kot vsi normalni ljudje – do zdaj. Ko se dvigne prah, spet krene v globoko ilegalo, da bi opral svoje ime, ali natančneje – da bi dokazal, da vsak radikalec še ni tudi terorist, da torej vsak liberalec še ni pošast, rušilec vlade, ustavnega reda in kapitalizma. Nič ni narobe, če je človek liberalec, sporoča Redford. A kdo pravi, da je kaj narobe? Se mora liberalec obnašati kot desničar, da bi izgledal kot liberalec? Zakaj bi se moral liberalec opravičevati, ker je liberalec? Danes bi se moral kvečjemu opravičiti, ker ni weatherman.