https://www.mladina.si/146900/byzantium/?f=lq00ql9x74b1stit470lb94019t1s
Kritika / Byzantium
Byzantium, 2012
Neil Jordan
za
Intervju z vampirkama.
V malo obmorsko mesto, tako tipično za Jordanove »irske« filme (Igra solz, Čudež), se priklatita dve dekleti, Eleanor (Saoirse Ronan), še najstnica, in malce starejša Clara (Gemma Arterton). Verjetno prijateljici, si rečete. Ali pa sestri. No, morda sta mati in hči, kajti stari sta 200 let – in 200 let je ravno dovolj dolga doba, da ljudje drug drugemu postanejo vse. Še posebej če niso več živi – in če obenem še niso mrtvi. Eleanor in Clara sta vampirki.
Byzantium, ki je naslov dobil po hotelu, v katerem pristaneta ubežnici, ni dopolnilo Somraka, ampak ženska verzija Intervjuja z vampirjem, pa tudi intervju z Alfredsonovo Vampirsko ljubeznijo. Dekleti potrebujeta kri (bordel je popolna »pivnica«), toda tudi skrivališče pred mačistično, šovinistično Bratovščino, ki ji ni všeč, da sta tako svobodni, tako neodvisni, tako trans-
gresivni in tako nesmrtni. V času, ko skušajo biti moški kot ženske (večno mladi in najstniški, feminilni, metro, nezastarljivi, »nesmrtni«), se to pač ne spodobi. Zato tudi ne spita v krsti, ampak v zgodovini, ki jo za sabo vlečeta tako, kot je Corbuccijev Django za sabo vlekel krsto.