Kritika / France Bernik: Kronika mojega življenja

+ + + +

Za dve knjigi na več kot tisoč straneh spominov nekdanjega predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Vendar pa to niso klasični spomini na samega sebe, ki bi prinašali osebne dileme, intimo in prijateljstva, temveč kronika fakultetnega, akademskega, znanstvenega in političnega miljeja.

Prof. Bernik beleži več kot pol stoletja srečevanj in pogovorov, večinoma kot hladni kronist, vmes pa preseneti z navedbo mnenj, neznanih dejstev in pogledov, ki so jih izrekli predsedniki, premieri, ministri, akademiki, kulturniki, škofje in kardinali na sprejemih, otvoritvah, večerjah, posvetih in drugih druženjih.

Seveda jih ne predstavi kot pikanterije, marveč kot nevidno stran kulturnopolitične zgodovine. Z njimi pa tudi cenzuro gesla v Enciklopediji Slovenije, spopade in zakulisje pri imenovanjih na akademske položaje, avtorjevo kritiko v posameznih primerih delovanja medijev, analize postopkov enopartijskega režima, kdaj tudi iskanje spovednika pred smrtjo pri največjem predavatelju svojega časa.

Knjiga ni čtivo, ki bi ga brali na mah, slog in vsebina merita na bralce iz krogov univerz, inštitutov in akademij, vseskozi pa s svojim osebnim pričevanjem pridodaja »ustno zgodovino« skozi plejado sogovornikov: od Josipa Vidmarja, Jožeta Javorška, Ivana Supka, Milana Kučana, Franceta Rodeta, zlasti Janeza Drnovška, Antona Ocvirka, Boštjana Žekša, Antona Slodnjaka, Tarasa Kermaunerja, Andreja Capudra pa do množice drugih, ki jo obsega nekaj deset strani dolgo imensko kazalo.

Pričevalec časa kulturne, akademske in politične elite.