Kritika / Smrt v ledu

proti

Zbogom dekleta!

Nicolas Cage igra Jacka Halcomba, policijskega detektiva z Aljaske. Detektiva ne igra prvič – in verjetno tudi ne zadnjič. Ker pa je počasen – no, upočasnjen – tip igralca, se zdi vedno povsem neverjetno, da bo odkril in prijel morilca, ki ga išče.

V trilerju Smrt v ledu je še huje: tokrat se namreč zdi, da bi bil že kar pravi čudež, če bi prijel fantomskega, izmuzljivega serijskega morilca, ki je pobil že kopico žensk, pretežno prostitutk. Zmamil jih je v svoj kamper ter jih odpeljal v divjino, kjer jih je uklenil, posilil in potem pustil v ledu, na svojem »lovišču« (na Aljaski so vsi lovci, s Saro Palin vred).

Kar smešno – in po malem metafilmsko – se sliši, ko Halcomba neki detektiv prekine sredi monologa, rekoč: »Počasi, počasi!« Toda Halcomdu se mudi: do upokojitve ima le še 14 dni. Kar je kakopak precej cinično: ne mudi se mu zato, da bi čim prej našel serijskega morilca in preprečil nadaljnje umore deklet (hej, saj so le cipe!), ampak zato, da bi ga našel pred upokojitvijo in da bi svojo kariero končal triumfalno. Da je skrivnostni serijski morilec ugledni, pobožni, simpatični lokalni pek, Robert Hansen, ki ga igra John Cusack (prostitutko, ki mu pobegne in postane kronska priča, igra Vanessa Hudgens, kraljica High School Musicalov, če smo že ravno pri anticastingu), itak vemo že od začetka, saj je film posnet po resnični zgodbi iz osemdesetih. Tragedija je le v tem, da tudi izgleda kot resnična zgodba, kot monotoni, sterilizirani telefilm (iz osemdesetih), v katerem so edini znak realističnosti, nelagodnosti in morbidnosti slabi rock štikli, ki se vrtijo v nočnih barih.