Kritika / One Direction: To smo mi

proti

Pet Justinov Biebrov.

Morgan Spurlock je pred slabimi desetimi leti posnel dokumentarec Super veliki jaz, v katerem se je za en mesec podvrgel McDieti, kar pomeni, da je jedel le McHrano.

Rezultat: po tridesetih dneh se zredi za 13 kg, holesterola ima za 65 enot več, sladkor poskoči, mučijo ga depresija, izčrpanost in glavoboli, njegove ledvice postanejo pašteta, izgleda predinfarktno, težave ima z erekcijo. Mutira. Tako da izgleda kot McFrankenstein.

In ker je zdaj posnel dokumentarec o X-faktorski boy-bendski senzaciji One Direction, sicer McProduktu magičnega Simona Cowella (bend je sestavil v desetih minutah), najprej pomislite, da se je za en mesec podvrgel McMuziki tega razprodanega globalnega pop fenomena in da bo na koncu izgledal še slabše, še bolj paštetno, še bolj depresivno, še bolj izmučeno in še predinfarktneje kot po vsej tisti McHrani, kar bi se moralo zgoditi vsakomur, ki bi se en mesec prehranjeval le s štikli What Makes You Beautiful, Live While We’re Young in Kiss You, toda dobite le dolg promocijski spot za organsko hrano, snažno, varno, taborniško, brezbolno, prisiljeno, gladko, povsem depilirano glorifikacijo supersize benda, ki ga primerjajo z Beatlesi. Fantje so zlati, skromni, sladki, zlikani in čisti: ne pijejo, ne kadijo, ne fukajo. O njihovih puncah ni ne duha ne sluha. Ko pojejo svojim fanicam, je tako, kot bi peli svojim mamam, ki jih ne morejo prehvaliti. Sami ne morejo prehvaliti svojih sing-along fanic, med katerimi najdete tudi Martina Scorseseja, ki na koncert pripelje svojo 13-letno hčerko in ki oznani: »Jaz sem vaš fan!« Lahko si rečete: joj, kako se mora veliki Scorsese ponižati, da bi se lahko njegova hči v zaodrju srečala z bendom! Lahko pa si rečete: ja, poslušanje te muzike res pušča strašne, pogubne posledice!