Kritika / Maja Haderlap: Angel pozabe

+ + + +

Nebo nad Koroško

Roman, ki se začne kot kmečka povest, s popisi vsakdanjih starožitnih opravil od babičinega zaklinjanja in zdravilstva, napetosti s snaho okoli štedilnika in spominov na internacijo in mučno vračanje skozi razrušeno Evropo, je pripovedovan skozi oči tamlade. Prve šolane v rodu, čemur se predvsem oče najprej upira, potem pogoltne in celo s približkom ponosa sprejme, babica pa itak vidi v njej pričevalca kolektivnega spomina oziroma tistega, ki bo zgodbe, okorno zapisane v kacetske beležnice, predal naprej.

Zgodbe o rezistenci v hribih južne Avstrije, pričevanja o živalsko pretepenih, izseljenih, o raztrgancih in Slovencih, ki so jih ovajali njihovi lastni, o požganih domačijah in brezsmiselnih žrtvah. Toliko bolj nesmiselnih, ker se vse tisto, zaradi česar so se uprli raznarodovanju, nadaljuje z drugimi, političnimi sredstvi, uperjenim predvsem proti tistim, ki so Avstriji z avtohtonim protinacističnim bojem priborili državnost. Je potem oče enkrat patetičen in drugič samouničevalen, tretjič pred njim v gozd beži celotna družina, ki ga prav partizansko razoroži in podobno. Zraven babičina lagerska izkušnja, spomini na taboriščnice in na vojna leta, ki so očistila in izpraznila cele grabne in domačije, vse zaman, saj so zaradi apatičnosti, samozazrtosti in nesposobnosti parirati večincem na robu izumrtja.

Postavljeni v rezervat, kot zapiše in primerja Handke v prozno-dramskem Še vedno vihar, ki koroške Slovence primerja s severnoameriškimi Indijanci; še smo tukaj, pomahajo tam enako zdesetkani in apatični, zgolj še kulisa za strastno použivanje turistov, živi muzejski eksponati. Ravno zaradi muzejske narave preživetja in dejstva, da so skoraj vsi ena sama družina, je tudi stil tega pisanja blizu etnologiji. Odnos do gozda in živine, ohranjanje starih vraž in skoraj naivna vera v moč zapisanega, ki jo izpričujejo tako rekoč vsi, tudi tisti, ki se je bojijo, daje nespregledljiv značaj tej pisavi, ki govori iz kar najbolj osebne izkušnje, zraven pa ji uspe zajeti politični del problema. Ne da bi bil to njen osnovni namen; že uporaba jezika, rojevanje vanj in izmenjava obeh, večinskega in manjšinskega, je spolitizirana in nikakor samoumevna. Haderlapova, prej pesnica, je v teh spominih na otroštvo in odraščanje s poetičnimi in malone folklornimi vložki izpisala skoraj izginuli in arhaični svet, ki je ogrožen ne samo z modernostjo, še bolj z asimilacijo. Da najde razloge zanjo tudi v zadrtih in introvertiranih značajih, ki so samo takrat, v času nacizma in obljube dokončnega izbrisa, vstali in se uprli, ni presenečenje. Kot ne uspeh romana na nemškem območju, tam jih zgodbe o periferiji, ki se ni nikoli do konca denacificirala, vedno znova potegnejo, tam še delajo na sebi.