Kritika / Vinko Möderndorfer: Izdelovalec zvonov

+ + + +

Knjiga esejev, spominov in utrinkov.

Avtor, ki je mojster romaneskne zgradbe, je zdaj združil vsaj tri različne žanre v enem delu. Cena je visoka, zakaj bralca ne vleče strast pogledati, kaj se bo zgodilo na naslednjih straneh. Namesto zgodbe tako deluje moč fragmentov.

Varlam Šalamov je npr. svojih 20 let v sibirskem taborišču tudi popisal v formi kapsul v »Kolimskih zgodbah«, ki pa so sledile isti temi. Möderndorfer je ravnal drugače: v isto knjigo je uvrstil literarna razmišljanja, obiske filmskih in gledaliških festivalov, spominjanja, vademekum ustvarjalnosti, refleksije, študijo situacijske komedije etc. S tem pa se je odrekel samemu okviru fragmentov. V tej radikalnosti sicer malce spominja na Bergmanova filmska iskanja, ki jih kajpak jemlje za iztočnico, vendar pa mu tudi v tej iskalni poetiki ne uspe zgraditi enotnega sinkretističnega žanra. Najmočnejši del knjige so zatorej drobci, najsi bodo spomini na peripetije pri ustanavljanju GLEJ-a, vloga srbskega režiserja Ristića v sedemdesetih letih, ki je o tabuiziranih temah spregovoril v jeziku gledališča, duh bistrojev, kavarn in pivnic v Pragi, Ljubljani, Berlinu, misel o procesu ustvarjanja gledaliških prostorov iz opuščenih stavb ali pa premisleki o seriji dram, igranih po različnih evropskih odrih.

Knjiga, ki ne prinaša tega, kar napoveduje v naslovu.