Kritika / Gremo mi po svoje 2

zadržan

Slovenija, moja dežela.

Gremo mi po svoje 2 je tipični in obenem netipični sequel. Tipičen je v tem, da skuša biti večji, bogatejši in glasnejši od originala. Recimo: Juretu Zrnecu, ki se skozi vlogo bolj ali manj sprehodi (le zakaj bi se trudil, če je pa “smešno” že to, da se pojavi), priloži še Tadeja Toša, starešino rivalskega štajerskega tabora, ki Zrneca skoraj požre. In verjetno bi ga tudi požrl, če ne bi z neba padla gorenjska Cruella De Vil, ki ju tako znervira in ogrozi, da podpišeta pakt o nenapadanju.

Netipičen pa je v tem, da ni slabši od originala. Sequeli so običajno slabši od originalov. Hočevar oba tabora celo prelevi v alegorijo Slovenije. Taborniki so na počitnicah – kot Slovenija, ki troši več, kot ustvari. Taborniki gredo po svoje – kot Slovenija, ki se upira reformam. Taborniki so razdeljeni, sprti (žabarji vs. Štajerci) – kot Slovenci, ki ne najdejo soglasja. Taborniki izgubijo najmlajše člane, ki nenadoma odkorakajo v neznano – kot Slovenija, ki izgublja nove, mlade generacije. Gorenjska Cruella De Vil, dejansko inšpektorica, pa skuša preveriti, če taborniki sledijo evropskim direktivam – kot Slovenija, ki ji vsiljujejo diktat trojke. Ne da je tu soglasje kak problem. V filmu spet nastopi truma otrok, truma likov, toda vsi so spet isti – liki brez posebnosti, karakterji brez karakterja, le brezimne in brezkonfliktne cifre, le antidramatični obrazi, ki tu in tam odprejo usta. O njih ne izvemo ničesar. Film si za nikogar ne vzame časa. A le zakaj bi si ga? Hočevar, stari marketingar, pač ve: v film spusti čim več otrok – če jih bodo prišli gledat vsi njihovi sorodniki, prijatelji in sošolci, bo hit!