Kritika / Halimina pot

zadržan +

Hamartija.

Halima (Alma Prica) je muslimanka, ki ji Srbi med bosansko vojno ubijejo moža in sina. Ko je vojne konec, pride po posmrtne ostanke svojega moža. Mrliški ogledniki Združenih narodov so jih identificirali s pomočjo bratove DNK. Če bi hoteli identificirati posmrtne ostanke Haliminega sina, bi morali pridobiti vzorec Halimine DNK, toda Halima krvi noče dati.

Ne brez razloga: to namreč ni bil njen sin, ampak je kot svojega sina vzgajala sina svoje nečakinje Safije (Olga Pakalović), ki jo je impregniral Srb. To “šokantno” razkritje, ki nas opozori, kako daleč nazaj – še v Titovo Jugoslavijo – gredo etnični in verski prepadi, predsodki in sovraštva (nobenega “mešanja” krvi), je le uvod v še “šokantnejša” razkritja, ki izgledajo kot dopolnila Srbskega filma in ki bodo nekatere spominjala na preobrate in usodne zmote iz antičnih tragedij (Kralj Ojdip, Antigona), druge pa na preobrate in usodne zmote iz telenovel. Film ima pač pretežko roko, zato je najbolj marginaliziran prav najbolj tragični lik in zato je tudi sporočilo nerodno: vojne so slabe, ker lahko pomotoma ubiješ svojega.

(Kinodvor)